Velika noč in pomladna prebuja
Vprašanje bralca:
Ali tudi krščanstvo praznuje reinkarnacijo? Veliko noč praznujemo, ko se prebuja narava. Prebujanje narave se ponavlja vsako leto znova. To je kot kroženje in reinkarnacija.
Odgovarja p. Branko Cestnik:
No, veliko noč kristjani z enako vnemo in veseljem kot na severni polobli praznujemo tudi na južni. Tam naš največji praznik ne sovpada s pomladno prebujo, ampak s prihodom jeseni. Tako da že iz tega dejstva vidimo, da je sprega med veliko nočjo in pomladjo možna, ni pa nujna. Veliko noč v judovsko-krščanskem izročilu res praznujemo po prvi pomladanski polni luni, vendar velikonočna slavja tako v judovstvu kot v krščanstvu po vsebini daleč presegajo praznovanje pomladi.
Preberite še:
Molitev k vstalemu Kristusu
Sum, da je velika noč le predelan in nadgrajen praznik pomladi, je pogost. Kot mantro ga ponavljajo naši ateistični religiologi in nekateri novinarji, ki poročajo o tem ali onem prazničnem dogodku. Z enako gorečnostjo zatrjujejo, da je tudi božič le predelan poganski praznik naraščajočega sonca ter veliki šmaren preoblečen praznik starih sredozemskih boginj.
Najbolj ironično pri tem je, da Cerkve to ne zmede. Zakaj? Ker ti religiologi boksajo tja, kjer nas ne boli. Cerkev namreč ni nikoli zanikala predkrščanskih iz zunajkrščanskih religijskih vplivov. Podobno kot do poganskih narodov se je Cerkev vedla do njihovih običajev – moralno in vsebinsko jih je očiščevala, nato pa pokristjanjene sprejela v svoje ogromno naročje. Če bi zdaj Cerkev morala biti vsa prestrašena in negotova, češ polna sem poganskih elementov, bi najprej ukinila škofovske kape – mitre, ki, kot že ime pove, izhajajo iz mitraizma.
Preberite še:
Kdaj je Jezus vstal od mrtvih?
Podobno velja za veliko noč. Da, velika noč je tudi praznovanje pomladi. Da, v velikonočnih običajih privrejo na dan tudi predkrščanska religiozna čutenja. V cvetni nedelji, denimo, še lahko zaznamo praslovanski utrip kozmične povezanosti človeka in zelenečega drevja. V pokanju z možnarji obnavljamo prastaro preganjanje zlih duhov. V vigiliji smo s slavljem luči in vode blizu misteričnim in elitnim kultom prvih stoletij. V velikonočnem zajtrku pa še lahko ugledamo totemsko užitje svetega mesa.
Toda hierarhija resnic in pomenov je izčiščena in stroga. Nobeden od teh vzporednih ali pomožnih velikonočnih običajev ne sme in ne more zakriti temeljnega oznanila: Kristus je vstal! To je prva, bistvena in najvišja resnica velike noči. Vse ostalo je podrejeno njej. Mi lahko delamo butare velikanke, lahko pesniško razigrani praznujemo pomlad, lahko blagoslavljamo ogenj, drevesne gobe, jajca, hren, potico in meso, pokamo s karbidom, v vigilijski temi prižigamo na stotine sveč, toda le pod pogojem, da vsi ti majhni in veliki simboli oz. obredi govorijo o smrti in vstajenju Jezusa Kristusa.
Preberite še:
Zakaj je Jezus v grobu zložil prtič, ki mu je prekrival obraz?
Pozor! Nevarnost krožne (reinkarnacijske) miselnosti je velika. Zaradi istočasne pomladne prebuje lahko vstalega Kristusa začnemo doživljati kot nekakšnega pomladnega boga, ki vsako leto znova umre, njegova kri zalije zemljo in jo oplodi. Nato ta bog spet oživi (na neki način se reinkarnira), z njim vred pa oživijo tudi rastline. Tak je bil v antični dobi Ozirisov kult.
Kristus ni Oziris. Kristus je zgodovinska oseba in njegova smrt in vstajenje sta dogodka, ne pa mit ali mitološka prasimbola. Kristusova velikonočna skrivnost se je zgodila kot enkraten dogodek, ki nima ponovitve. Iz njegove enkratne in zgodovinsko neponovljive daritve izvira naše bogoslužje. Slednje se res vsako leto ponavlja, res uporablja nekatere “»krožne” pomladne simbole, kot so butare, vendar se nikoli ne spusti na raven “reinkarnacije”.
Z geometrijo povedano: krščanstvo ni krog, ampak je vektor.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini.
Preberite še:
Pogovor o vstajenju, karanteni v samostanu in srečanju z medvedom od blizu
Preberite še:
Martin Golob na veliko noč: “Odrešen si lahko tudi doma”
Preberite še:
Tako se glasi velikonočno voščilo slovenskih škofov
