Poleti bodo minila tri desetletja, odkar je pater Branko Petauer pel novo mašo. Danes je menih v Cistercijanski opatiji Stična tudi tamkajšnji župnik. Poleg slovite brade je njegov zaščitni znak tudi fotoaparat, s katerim najraje lovi čudovite podobe narave. Osrednja tema pogovora pa je seveda velika noč, z vsemi letošnjimi posebnostmi.
Preberite še:
Kako je nekdanji nogometaš in vodja podjetja postal menih
Pater Branko, kako je videti karantena v samostanu?
V samostanu smo vzeli opozorilo o karanteni resnično zares. Imamo precej starejših članov, ki so še posebej ranljivi. Zato smo se dogovorili, da se bomo pravil držali strogo. Živimo pod isto streho, smo samostanska družina, tudi k mizi gremo skupaj in molimo skupaj.
Preostali čas pa poskušamo preživeti čim bolj vsak zase. Ne smemo si dovoliti, da bi zaradi površnosti ali nepazljivosti kdo od naših starejših bratov zbolel ali celo umrl. Med nami je manj stikov, pazimo na higieno in razkuževanje in ne hodimo ven. Trenutno v hiši virusa nimamo. Če bi ga pa prinesli od zunaj, pa bi bilo lahko nevarno.
Ven tako ne hodim, razen ob treh popoldne, ko grem z Najsvetejšim okrog samostana in molim za zdravje naše župnije, domovine in vsega sveta.
Kako drugačna je bila zaradi tega položaja vaša priprava na veliko noč?
Precej. Če bi bilo vse običajno, bi bilo veliko stikov z ljudmi in opravil. Zdaj je vse to ob strani. Duhovniki ne sedimo križem rok, ampak poskušamo za ljudi poskrbeti na drugačen način. Veliko duhovnikov objavlja razne meditacije in druge vsebine, ki jih s katehistinjo pošiljava okrog, da imajo ljudje dovolj duhovne hrane. Več tudi molimo, veliko tudi za zdravje.
Takoj, ko sem slišal, da ne bo maš, sem najprej pomislil: “Ljubi Jezus, kako bodo ljudje zdržali brez tebe?” Nato pa me je prešinilo, da Jezus ne bo šel od ljudi, ampak se jim bo v tem položaju še bolj približal.
Kaj nam sporoča “koronavirusna” velika noč?
Marsikoga, ki je osamljen, zdaj pokličem. Nekdo mi je rekel, da je bilo med vojno težko, a maše so vseeno bile. Zdaj jih pa ni. A velika noč bo vseeno. Jezus bo vstal! Tudi v ta naš strah pred boleznijo in smrtjo. V to grozo Jezus prinaša upanje, vstajenje iz strahu in bolezni. Skupaj z njim bomo to premagali.
Preberite še:
“Med prazniki smo duhovniki glavni frajerji, letos pa ne bo tako”
Tudi on je v Getsemaniju trepetal v grozi ob misli na to, kaj se mu je približevalo. V svoji skrajni človeški zapuščenosti je prosil Očeta, naj gre ta kelih mimo njega. Tudi mi prosimo, naj gre virus mimo nas.
Samostan Stična iz zraka:
Kaj se lahko naučimo iz te situacije?
Da smo tako zelo majhni in nebogljeni. Poglejte, mikroskopsko majhen virus je povzročil takšno morijo po vsem svetu. Druga stvar je, da je Bog tisti, ki vodi zgodovino in potek sveta. Številni se sprašujejo, zakaj dovoli vse to, če obstaja. Ko poslušam poročila, postaja jasno, da je tudi pandemija delno nastala zato, ker smo preveč lakomni, sebični in premalo pazljivi, ubogljivi.
Preberite še:
“Korona je v Cerkvi že dlje časa: ne poznamo se, odnosi so površni, naš verouk ne učinkuje”
Pravijo, da je izvir širjenja tega virusa na kitajskih “mokrih tržnicah”, kjer so prodajali žive eksotične živali. Kupovali so jih predvsem bogati ljudje. Ko so prišla prva opozorila, da moramo ostajati na domovih, jih mnogi niso vzeli zares, zato so virus raznesli še na širša območja. Ljudje se niso zaradi ljubezni do bližnjega, hoteli odpovedati svobodi in komodnosti.
Bolj bi bilo treba računati na Boga – da je on najbolj gotovo zatočišče. Tudi če zbolimo, je on z nami. Križ, tudi križ koronaviorusa, nosi z nami. Tudi ob bolezni in smrti je lažje nositi križ, če imaš v sebi Jezusa.
Preberite še:
Umrl je upokojeni ljubljanski nadškof Alojz Uran
O pokojnem nadškofu Alojzu Uranu
“Z njim sem se srečeval, ko je bil še župnik. Vedno nam je bil zgled po zanimivih katehetskih prijemih v svoji župniji. Ko je postal pomožni škof, sem se zelo razveselil. Njegove maše so bile zanimive, živahne in bogate z lepim petjem, saj je bil izvrsten pevec. Da je bil imenovan za ljubljanskega nadškofa, sem izvedel na romanju v Fatimo. Vsa skupina romarjev se je veselila in že tam smo ga priporočili Materi Božji,” se pokojnega nadškofa Urana spominja p. Petauer.
“Bil je zelo preprost in odprt za vsakega. Imel je dar poslušanja, saj je znal prisluhniti trpečemu srcu. Ko je prišel v Stično, sem ga s strahom prosil, ali bi mu smel narediti portret. Takoj je bil za to. Bil je pripravljen sedeti v opatovi kapeli in poslušati moja navodila, kako naj se zadrži. Nastalo je nekaj lepih fotografij. To njegova preprostost me je navdušila,” dodaja izkušnjo, ki mu bo za vekomaj ostala v spominu.
Kako drugačen bo svet v duhovnem smislu po “vstajenju”, ko se bodo razmere umirile, stabilizirale?
Lekcija koronavirusa je za nas kristjane tudi izraz Božje ljubezni. Sporočilo, da Bog ostaja z nami, da nas ni zapustil v trpljenju. Mislim, da se bodo v tem času družine naučile bolj živeti druga z drugo. Ta čas je tudi priložnost za več molitve, spoznavanja pomena svete maše, zavedanja o resničnih virih našega miru in trdnosti. Vstajenje bo, Jezus pa dviga tudi nas.
Preberite še:
Oglejte si prekrasne pirhe, ki so jih ustvarili bralci Aleteie
Na misel mi prihaja podoba iz grosupeljske cerkve, mozaik p. Marka Ivana Rupnika, kjer vstali Jezus s križem zatakne peklenska vrata, ki jih simbolizira zmajevo žrelo, in rešuje Adama in Evo ven. Pustiti se moramo, da nas reši. Marsikdaj smo ljudje sebični in mislimo, da se bomo že sami, da Boga ne potrebujemo. Ampak on ima pravo rešitev.
Doživljate ta čas tudi kot milostni?
Vsekakor. Že dolgo sem prepričan, da so težki časi tudi časi milosti. Poznate pregovor, ki pravi, da če nam Bog zapre vrata, nam odpre okno. Berem o številnih lepih zgledih: duhovniku, ki je kljub obolelosti tolažil ljudi, jim bral Sveto pismo, ko je umrl, je njegovo karizmo osebje pogrešalo. V Španiji se je neka gospa odrekla respiratorju, takih zgodb pa je še precej. Gotovo tudi v Sloveniji.
Kako se zdravniki in sestre darujejo. Nekateri že dolgo niso bili doma. Bral sem o zdravniku, ki ni šel niti v hišo, skozi šipo je pozdravil, pomahal otrokom in ženi ter se vrnil na delo. To so osebe, ki v težkih trenutkih s pomočjo Božje milosti še posebej zažarijo.
Preberite še:
Velika noč, kot si jo razlagajo otroci
Čemu se v tednih, ko imate kot župnik obveznosti manj, bolj posvečate osebno?
V tem času nekaj več berem. Na vrsto so prišle stvari, ki so prej zaostajale. Bolj vestno poskušam pisati župnijsko kroniko. Tudi fotoaparat ne miruje, ker se vselej pojavi kaka potreba. Ven pa ne hodim.
Preberite še:
“Oprostila sem človeku, ki je povzročil smrt mojega edinega sina”
Zdi se, da imate zlasti radi naravo. Kakšne misli vas spreletavajo, ko čepite le nekaj metrov od, na primer, medveda?
Fotografiranje sem občudoval že kot otrok, saj je imel oče fotoaparat. Zelo rad fotografiram samostansko okolico, Stično. Narava pa je nekaj posebnega. Nekam se skriješ, čakaš, da pride ptič ali druga žival, dovolj časa imaš za fotografiranje in opazovanje. Fotografiranje je čas učenja, spoznavaš naravo, Božje stvarstvo, ki pripoveduje, kako velik je On.
Podobe živalskega sveta kozi objektiv p. Branka Petauerja:
Lahko z našimi bralci delite kako zanimivo zgodbo s prežanja za medvedom ali kako drugo živaljo?
Medveda sem si dolgo želel fotografirati. A vedeti moraš, kam prihaja. Dogovoril sem se s kolegi iz Kočevja, ki so me spravili na prežo. Tam smo čakali in čakali. Do teme, ampak ni prišel. Videti medveda na blizu, skrit v opazovalnici, je res poseben občutek. To je izjemno lepa žival, hkrati pa tudi plaha. Spomnim se, da mi je zakrulilo v želodcu. Medved se je takoj povzpel na zadnje noge in gledal, kaj je narobe. Sliši izjemno dobro. Če bi zakašljal, bi bilo konec, medved bi odšel.
Vseeno te medved čuti, vonja. Kolega mi je rekel: “Ponavadi medved pride ob določeni uri. Zdaj si prišel ti, imaš drugačen vonj, zato bo prišel uro pozneje.” Točno tako se je zgodilo.
Preberite še:
“Večina ljudi, ki gleda pornografijo, pričakuje, da bo v postelji tako tudi doma”
Poznate vsako ped stiškega samostana. S katerega mesta bi si ga želeli fotografirati, pa vam še ni uspelo?
Zanimive so strehe. Ampak mislim, da se ne bom več spravljal na slemena. Enkrat sem že padel. Pred časom sem šel na vrh stavbe, kjer je naša prodajalna Sitik. Na sleme sem postavil stojalo s fotoaparatom in napravil fotografije, ki sem jih želel. Ko sem se spuščal, se mi je lestev nenavadno obrnila, zato sem padel na garažo tam blizu.
Preberite še:
Napovednik: prenosi v živo na veliko noč 2020
Poklical sem enega od bratov. Ko je prišel, mi je dejal: “Zakaj me nisi poklical prej?” Odgovorim: “Zakaj pa?” Pa pravi: “Ker bi se neznansko smejal, ko bi videl, kako padaš.” (smeh) Ni bilo tako hudo. Nalomil sem si gleženj in zapestje. V bolnišnici sem na opazovanju ostal eno noč.
Preberite še:
Moški s torinskega prta ni bil mrtev, kaže medicinska študija
Preberite še:
Popoln vodnik, da si boste ustvarili čudovite velikonočne praznike
Preberite še:
“Množica, ki danes križa Boga, smo mi”
