“Zanimajo me zgodbe, ki raziskujejo človeškost, tematizirajo prihodnost, zgodbe, ki so polne upanja,” razlaga tokratni gost Moških skrivnosti, filmski ustvarjalec Matjaž FegušMatjaž je po izobrazbi filozof. A poleg žene Barbare ga je očarala tudi kamera. Zato ima že desetletje svojo filmsko produkcijo. Odkrivanje očarljivih kotičkov in dogodkov predstavlja hkrati njegov konjiček in poklic. V Moških skrivnostih pa med drugim izda tudi, katera preizkušnja ga je najbolj zaznamovala in kje je začutil prakorenine.
Služba, žena, čas zase … Kako krmarite med vsemi prijetnimi in manj prijetnimi dolžnostmi vsakdanjika?
Na srečo (ali nesrečo, odvisno kako vzameš) je moj delovnik fleksibilen in odvisen od projektov, s katerimi se ukvarjam. Tako so obdobja, ko si za Barbaro in zase lahko vzamem več časa, in obdobja, ko življenje postane delo. Takrat skupni trenutki postanejo dragocenejši.
Preberite še:
“Biti drugačen ni vedno lahko, a okolica to vendar sprejme in spoštuje”
Kako razvajate svojo ženo?
Ko imam čas, pripravim zajtrk, kosilo. Pa tudi peljem jo kam, na kak izlet, kam, kjer še nisva bila.
Kje in kdaj sta bila na prvem ter na do zdaj zadnjem zmenku?
Bilo je daljnega maja 2003. Dobila sva se pri tržnici v Ljubljani, šla na sladoled, se sprehodila do infotočke in naredila nekaj fotografij, si jih poslala na mail, nato pa je sledila pot na grad, dolg pogovor in nasploh čudovito preživet čas. Zadnji zmenek je bil pa pred kratkim na Ptuju. Namakala sva se v termah in – kot takrat na gradu – imela lep, dolg pogovor. Sledilo je kosilo. Ljubezen pač gre skozi želodec.
Preberite še:
“Pravijo, da se moški ne spremeni. Ni res! Jaz se spreminjam”
O moških krožijo številni stereotipi in miti. Katerega najbolj presegate, rušite?
Težko rečem. Pomisliti moram, kateri so pravzaprav stereotipi o nas. Da smo “lovci”, da nas zanimajo šport, avtomobili in podobno, da se brez ženske roke zapustimo, da ne izražamo svojih čustev, da imamo nenavadno anatomijo, kjer so možgani naseljeni nižje od pasu, da se bojimo močnih žensk, da lahko mislimo na nič, da smo vsi enaki … Vse to je vsaj deloma res in drži za večino moških, tudi zame.
Stereotipi niso izmišljotine. Temeljijo na izkušnjah in opazovanjih. Pustimo ob strani, kako škodljivi so, koliko nam pomagajo popredalčkati svet in da bi brez njih bili izgubljeni. Zame je pomembno, da se stereotipov zavedam in sem jih sposoben preseči, ko to od mene zahteva situacija. Katerega najbolj presegam, rušim? Nobenega. In vse. Ko mi to uspe.
Potepanja Matjaža in žene Barbare:
Kateri je vaš najljubši konjiček in zakaj?
Nekoč sta bili to filozofija in filmska produkcija. Prvo sem obrnil v študij, drugo v delo in oboje je izgubilo čar konjička. So pa ostale drobne radosti in majhni projekti. Tako me je navdalo z otroškim veseljem in zagnanostjo, da mi je uspelo urediti vikend v Halozah, ki sem ga dobil od očeta. Občasen konjiček, ki nastopi v času dopusta, je raziskovanje nepoznanih kotičkov. In potem je tukaj glasba. V domači župniji vodim komorni zbor Omnes Unum. Enkrat na mesec prepevamo pri nedeljski maši. Ko petje lepo zazveni, je v zraku deljeno veselje. Pa tudi povezani smo med seboj. In to je blagoslov.
Preberite še:
Ko je obležal, mu je bil “Bog bližje kot kadarkoli”
Kako je filozof postal producent, režiser, scenarist in tesen sodelavec filmske kamere? Kaj je potrebno, da vam film, spot, reklama ali drug izdelek da resnično pristno zadovoljstvo oziroma izpolnjenost?
Že od nekdaj sta me navduševala film na eni in filozofija na drugi strani. Bolj sem si želel postati filmar kot filozof, a sem vseeno raje zavil na “filofaks” kot na akademijo. Mislil sem si, da se bom filmskih veščin nekako že naučil. Želel sem si razumeti človeka, svet, presežno in tega na akademiji ne bi dobil. Ni mi žal, da sem se tako odločil.
Preberite še:
Oglejte si kratek film o prekmurskem svetniškem kandidatu
Pred desetimi leti sem začel lastno produkcijo in se filmanja tudi naučil. Pri tem je namreč pomembno, da nekaj ustvariš, da to pokažeš drugim, da to popljuvajo in da potem uvidiš, kako zanič je. Nato ponoviš vajo. Ob tem rasteš. Na tej poti najdeš sebe, svoje prednosti, spoznavaš druge ljudi in njihove prednosti, se povezuješ in ob vsem tem nastajajo dela, ki jih ceni vse več ljudi. Da mi je projekt v zadovoljstvo in izpolnitev, pa je treba, da je brezhiben po tehnični plati, estetsko lep, vsebinsko bogat in sporočilen. Dotakniti se mora tako mene kot človeka, ki si ga ogleda.
Preberite še:
Od materinskega doma do mikrofona: “Hvaležen za vse dobre ljudi”
Če bi imeli na voljo neomejeno količino časa in sredstev, kakšen film bi naredili? Katero oziroma čigavo zgodbo bi ekranizirali?
Sladke sanje vsakega ustvarjalca: neomejen čas in mošnja brez dna. Zanimajo me zgodbe, ki raziskujejo človeškost, tematizirajo prihodnost, zgodbe, ki so polne upanja. Zdi se, da smo v zadnjih dvajsetih letih zdrsnili v stanje tesnobnosti, kjer se prihodnosti ne veselimo več, kjer so tehnološke pridobitve razumljene kot grožnja, dosežena socialna pravičnost kot farsa, človek pa kot padlo bitje, veliki uničevalec, nebodigatreba.
Takšno vzdušje vlada tudi v premnogih filmih in serijah. Škoda je, da bi zrli zgolj v blato, po katerem tacamo, ko je nad nami zvezdnato nebo, ki nam podaja roko. Pred dobrim letom je nastal scenarij za kratki film z naslovom Imago Dei. Sooča se s pomenom ustvarjenosti človeka po Božji podobi in se dotika vprašanja umetne inteligence. Če bi imel dovolj časa in sredstev, bi to zgodbo razširil v format serije ali niza celovečercev. Nekaj drame, nekaj trilerja, ščepec znanstvene fantastike, vse pa naslonjeno na temelje krščanskega upanja.
Tri stvari, ki jih po vašem mnenju na tem svetu najbolj primanjkuje, in zakaj.
- Zaupanje v to, da smo brezpogojno ljubljeni in da nismo sami.
- Da se trudimo tudi sami ljubiti.
- Ko nam točka 2 ne uspeva in ko se obkladamo s krivdo ali nevrednostjo, prikličemo v spomin točko 1.
Zakaj? Ker je najgloblja človeška travma v tem, da bi bil sam, odrezan od drugih, odrezan od Boga, skratka, “vržen iz raja”.
Kateri dogodek, preizkušnja v življenju sta vam dala najbolj misliti?
Smrt očeta. Po preizkušnjah, skozi katere je šel v bolezni, je šel v večnost pomirjen. Nisem si mislil, da je v smrti lahko toliko lepote.
S čim, kje, kako in kdaj se duhovno napolnite?
V Taizeju. Tam je po tridesetih letih prakticiranja krščanstva švignilo iz razuma v srce dejstvo, da ne morem do Boga in da to ni nič hudega, ker je Bog prišel k meni. Duh veje, kjer hoče. Zame je zavel tam. In vsako leto se veselim obiska. Sicer pa: molitve, sveta maša, pogovori z Barbaro in prijatelji, dober film, knjiga, lepota pesmi in narave.
Preberite še:
Profesorica je od doma še vzgojiteljica in kuharica, mož pa ravnatelj in hišnik
Z ženo rada tudi potujeta. Kateri deli Slovenije in sveta so se vaju najbolj dotaknili in zakaj?
Slovenija je čudovita. Ni je dežele, ki bi bila tako majhna in tako raznolika. Hribi, morje, starodavna mesta, gozdovi, reke. Pa vendar moraš kdaj zapustiti domovino, da bi jo znal še bolje ceniti. V Franciji, v Provansi je pokrajina Luberon, posejana z idiličnimi vasmi, ki bdijo nad polji sivke.
Tam je tudi precejšnje nahajališče okre. Ko sva se z Barbaro sprehajala po tej rdeči zemlji, me je prešinilo, da hodiva po najstarejši barvi. Z njo je zgodnji človek obarval slikarije v svojih jamah. Že takrat je jemal iz zemlje in se stegoval k nebu. Desettisočletja stara dediščina. Začutil sem nekakšno pripadnost, nekakšne prakorenine. Ko sva se vrnila, sem postal bolj pozoren na lepoto in danosti domače dežele. Vse bolj me je začel nagovarjati ptujski konec s Halozami, kjer so moje konkretne korenine in sem ga zapustil, ko sem se pred leti preselil v Ljubljano.
Vaša največja osebna in družinska želja/cilj za prihodnost?
Ostati v ljubezni in se ne nehati truditi zanjo.
Preberite še:
Oglejte si kratek film o prekmurskem svetniškem kandidatu
Preberite še:
Vzgoja včasih: “Delamo si iluzije in si zatiskamo oči pred bridko resnico, ki se je dogajala”
Preberite še:
“Čudežna” beseda, s katero začnite stavek, ko želite okregati otroka
