Konstrukcija najstarejše zgradbe v Rimu še vedno ostaja skrivnost

Skrivnostna in nerazložljiva arhitektura rimskega Panteona

Le malo rimskih zgradb je preživelo 2.000 let – od časa, ko je bilo Rimsko cesarstvo na vrhuncu, pa vse do danes –, samo ena zgradba pa je preživela brez kakršnegakoli vzdrževanja: Panteon. Zaradi požarov v prvem stoletju so ga sicer večkrat obnovili, a zadnja različica je bila zgrajena pod cesarjem Hadrijanom v Rimu pred 1900 leti.

Panteon je bil sprva poganski tempelj, posvečen vsem rimskim bogovom, nato pa so ga na začetku sedmega stoletja spremenili v katoliško cerkev. Največja atrakcija te turistične znamenitosti pa se skriva v njegovem kulturnem in arhitekturnem pomenu. Ko je umetnik Michelangelo prvič videl Panteon, je dejal, da se zdi bolj delo angelov kot delo človeka.

Preberite še:
Mistični vrt v Benetkah, kot ga je videla slavna mistikinja

Najstarejša zgradba v Rimu je danes spomenik antični rimski iznajdljivosti in uganka za zgodovino. Nihče natančno ne ve, kako je Rimljanom uspelo zgraditi tako veliko kupolo, čeprav so strokovnjaki odkrili nekatere izmed njihovih metod. Stene so okrepili s podpornimi loki; beton, ki so ga uporabljali, pa je bil celo kakovostnejši od betona, ki ga uporabljamo danes.

Največja nearmirana kupola na svetu

Najosupljivejša značilnost Panteona je ogromna kupola, ki je bila največja na svetu vse do izgradnje stolnice v Firencah v poznem 13. stoletju. A Panteon vendarle ostaja največja nearmirana kupola na svetu.

Brezhibna betonska kupola ima premer 43,2 metra, njen vrh pa je od tal oddaljen 43,2 metra, kar pomeni, da bi v prostor lahko postavili popolno kroglo. To je arhitekturna mojstrovina neverjetne natančnosti in strokovnjaki se na vso moč trudijo razvozlati nastanek te konstrukcije, ki je brez primere. Po eni teoriji je betonska kupola narejena iz enega kosa, ki so jo potem dvignili nad podporne stene Panteona. To pa le odpira nova vprašanja, kako so lahko izvedli tak podvig.

Preberite še:
Veste, katera je najstarejša rimska bazilika?

Čeprav ne vemo, kako so dvignili kupolo, pa so strokovnjaki ugotovili, katere materiale so uporabili v betonski mešanici, kar razloži vsaj en del njihove metode. Rimljani so uporabili moderno prakso v arhitekturi, imenovano gradacija: najtežje in najmočnejše materiale, na primer bazaltne kamne, so postavili na dno cementne mešanice, v najvišjem delu pa so uporabili precej lažjo porozno vulkansko kamnino, plovec. Beton je proti vrhu tudi vse tanjši, tako da je pritisk na temelje manjši.

Oko Panteona

Na vrhu kupole je odprtina, imenovana okulus (oko Panteona), ki je edini vir svetlobe v zgradbi. Sončna svetloba se lomi na marmorni površini Panteona in tako osvetli ves prostor. Okulus s premerom 9,1 metra pomaga, da zgradba trdno stoji. Skozi odprtino lahko dežuje, a tla so malce nagnjena, tako da voda lahko odteče.

Preberite še:
Poleg poševnega stolpa v Pisi se nahaja še ena mojstrovina

Egipčanski stebri

Eitch Borromini piše, da je v Panteonu stebrišče 16 korintskih stebrov, visokih skoraj 12 metrov in širokih 1,5 metra, ki so jih trudoma pripeljali iz Egipta. Najprej so jih iz kamnoloma do več kot sto kilometrov oddaljene reke Nil privlekli na lesenih saneh. Po Nilu so jih nato  med pomladnimi poplavami, ko je bila raven vode visoka, na tovornih čolnih prepeljali do Sredozemskega morja. Od tod pa so jih prenesli na ladje, s katerimi so po morju pripluli do rimskega pristanišča Ostia. Tam so jih spet prestavili na tovorne čolne in po reki Tiberi prepeljali do Rima.

Preberite še:
Podajte se na virtualni ogled 4 cerkva, ki so med najlepšimi na svetu

Panteon zdaj lahko obiščete virtualno

Najstarejši del Panteona, za katerega zgodovinarji verjamejo, da je še iz obdobja pred požarom, je marmorna fasada, ki še vedno nosi ime prvega arhitekta, Marka Agripa. Cesar Hadrijan naj bi v znamenje spoštovanja dovolil, da tudi po obnovi Panteona njegovo ime ostane na fasadi.

Čeprav ne moremo obiskati številnih svetovnih čudes, pa lahko Panteon obiščemo in raziščemo virtualno. Na voljo je več 360-stopinjskih posnetkov notranjosti in zunanjosti te znamenite zgradbe, tako da si virtualni turisti lahko ogledajo vsak kotiček te veličastne zgradbe.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Urška Vintar.

Preberite še:
“Pokonci me spravi misel, da me bo mož vedno nasmejal, ne glede na to, kako zelo grdo gledam”

Preberite še:
Ste siti (ponavljajočih se) napak svojega zakonca? Tu je rešitev

Preberite še:
9 preprostih in zabavnih aktivnosti za najmlajše