Ko srečujem mlade pare med pripravo za zakon, včasih omenim besedo točnost. V 90 odstotkih primerov je to priložnost, da fant zmagoslavno pogleda proti dekletu in hiti s komentarji, ki so si večinoma zelo podobni: “Redko je točna, ampak saj … nič hudega … ” Če pa omenim besedo skopuški, običajno dekle dvigne obrvi. Tudi v slabostih nismo enaki, še zdaleč ne, in hvala Bogu za to.
Pomislimo na te napakice enega in drugega, ki obarvajo vsakdanjik zakoncev. Kar je za nekoga normalno, lahko drugega spravi ob živce. Kaj storiti z možem, ki nenehno sope? Z drugim, ki se glasno smeje? Z ženo, ki povzdiguje oči? Ali z drugo, ki med govorjenjem preveč krili z rokami? Kako prenašati določeno vedenje druge osebe? Kaj storiti, če drugi nikoli ne vidi drobtin, ki jih pusti za sabo?
Preberite še:
Kako prenašati napake drugih
Sem eden tistih, ki drobtine vidi povsod. V naši skupnosti duhovnikov sem jaz edini, ki jih vidim. Sprva sem mislil, da se drugi preprosto ne potrudijo, da bi jih pospravili za sabo. Na mizi je bilo torej vedno veliko drobtin. Meni se je zdelo, da je to vsem očitno, zato sem prijazno opozoril, da bi jih moral vsak pospraviti za seboj. Zelo prijazno so mi zagotovili, da bodo na to pozorni. A se ni nič spremenilo. Z leti sem spoznal, da se svet deli na dve vrsti ljudi: na tiste, ki vidijo drobtine, in na tiste, ki jih ne. Da se torej ne bi zaman jezil, sem drobtine preprosto pospravil – svoje in od sobratov. Hkrati pa sem odpuščal tem, ki pripadajo drugi polovici človeštva, ki jih pač ne vidi.
Sveti Pavel nam kaže pot realizma in luči, ko pravi: “Kot Božji izvoljenci (…) si torej oblecite čim globlje (…) potrpežljivost. Prenašajte drug drugega in odpuščajte drug drugemu, če se ima kateri kaj pritožiti proti kateremu” (Kol 3,12-13). S temi vrsticami nam Pavel pravi, da so ponižnost, potrpežljivost in odpuščanje del “standardnega paketa” krščanske ljubezni. Beseda oblecite povrhu nakazuje, da ta drža ni čisto naravna, ampak jo je treba zavestno zavzeti.
Preberite še:
Kdo v paru bi moral več odpuščati?
Pravilo malih odpuščanj
Zato bi se rad ustavil pri tej posebni obliki odpuščanja, ki ji pravim malo odpuščanje. Gre ravno za odpuščanje teh vsakdanjih navidez nepomembnih nadlog in zoprnosti, ki nas pri drugem nekoliko motijo, ampak tega zelo verjetno ne moremo spremeniti. Najprej se je dobro spomniti, da smo na dan poroke nekaj obljubili: da bomo drugemu ostali zvesti v sreči in nesreči, bolezni in zdravju vse dni svojega življenja. Dejstvo, da je zakonec včasih težak, nikakor ni ovira na poti osebnega ali zakonskega uresničevanja. Nasprotno. Prav to omogoča našo rast.
Papež Frančišek pravi, da je “drugi več kot njegova napaka ali slabost”. Jasno je, da ne morem vzljubiti zamujanja druge osebe, lahko pa ga ali jo ljubim kljub ali celo s to napako. Naloga vsakogar ni, da drugemu povemo, v čem bi se moral spremeniti, temveč da ga sprejmemo takšnega, kakršen je. Zaradi tega bomo vsak dan boljši in večji.
Preberite še:
Zakaj je dobro odpustiti tudi samemu sebi
Ob tem pomislim na prijatelja, ki je nekoliko obseden glede reda v hiši. Do te točke, da se je hotel po sedmih letih zakona ločiti. Poklical me je in me prosil, če bi se lahko vsi trije o tem skupaj pogovorili in poskusili najti rešitev. Skupaj smo molili in premišljevali. Ob tem se je prijatelj spomnil, da se z ženo ni poročil zato, ker bi bila redoljubna, ampak da jo je imel rad, ker je bila šarmantna, ustvarjalna in topla. Odločil se je, da ji bo “odpustil”, ker je nekoliko manj redoljubna od njega … Potem je videl, da je tudi za otroke bolje, da imajo zelo urejenega očka ter toplo in prijazno mamico. Nedavno sta praznovala 15. obletnico poroke!
Zlato pravilo: odpustiti sebi, drugemu in življenju
Ob tem ne smemo pozabiti, da mala odpuščanja ne zadevajo zgolj zakoncev, ampak je treba odpustiti tudi sebi, sprejeti svoje napake in slabosti. Na neki način je treba znati odpustiti tudi življenju, celo “odpustiti” Bogu. Ker se vse pač ne razvija po naših načrtih. Predlagam torej zlato pravilo, ki se mi zdi koristno. Z njim se lahko izognemo temu, da bi se majhne frustracije z leti nakopičile in se spremenile v tempirano bombo.
Preberite še:
Zakaj je dobro odpustiti tudi samemu sebi
Ko začnemo pot v dvoje, imamo določeno sliko o sebi, o svojem zakoncu, o najinem skupnem življenju. Slika se bo s časom nujno spremenila; doživeli bomo padce in razočaranja. Ko katero od teh nastopi, imamo dve možnosti:
- Lahko se vdamo v usodo in si rečemo, da ni hudega, ter gremo naprej, ne da bi težavo sprejeli ali jo rešili. Ko se to večkrat ponovi in se pojavi resna težava, je velika verjetnost, da zaradi vseh nakopičenih nerešenih problemov poči, kar povzroči hude posledice.
- Lahko pa se s težavo soočimo. Sami ali v dvoje premislimo, če in kako jo lahko rešimo. Če je ne moremo rešiti – in v tem je ključ – sprejmemo težavo in dejstvo, da bo odslej del naše zveze ter se zaradi nje ne bomo več pritoževali. Raje obnovimo svoje zaupanje v milost zakramenta svetega zakona. Te bo vedno v izobilju in onkraj vseh naših potreb.
Preberite še:
Naredite konec prepirom v vaši zvezi
Vse zapisano je del prijetnega učenja umetnosti ljubezni. Cilj skupnega življenja ni, da smo že od začetka popoln in občudovanja vreden par. Cilj je, da gojimo iskreno željo po tem, da bi drugega znali bolje ljubiti in da bi skupaj postala dober par.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Jasmina Rihar.
Preberite še:
“Dal si mi takšnega otroka, daj mi torej moč, da ga bom lahko vzgojila!”
Preberite še:
Pripravite si slasten domači jogurt, bogat z vitaminom D
Preberite še:
Ne veste več, katero knjigo bi vzeli v roke? Papež Frančišek priporoča
