Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Ostanite povezani! Naročite se na Aleteijine brezplačne e-novice!
Naroči me!

Aleteia

“Vsak dan prosim, da se bo tu dogajalo po božje, da bo dobro za otroke”

FLORJANA BORKOVIČ
PRIMOŽ LAVRE
Deli

Bolnišnična vzgojiteljica je v oporo otrokom in staršem

Žena, mama treh odraslih otrok in novopečena babica Florjana Borkovič dela kot bolnišnična vzgojiteljica na otroškem oddelku Splošne bolnišnice Slovenj Gradec.

Od medicinske sestre do vzgojiteljice

Kot deklica ni razmišljala o vzgojiteljskem poklicu. Njena pot je bila jasna – postati medicinska sestra. “To je bilo v meni, nisem se veliko spraševala,” pripoveduje. A na Koroškem zanjo ni bilo službe, zato se je zaposlila na URI – Soča v Ljubljani. Po petih letih ji je hrepenenje, da bi se vrnila na Koroško, prineslo novo poslanstvo. “Še vedno ni bilo delovnega mesta … Sem se pa zaposlila kot pomočnica vzgojiteljice v vrtcu. Delo z otroki me je zelo pritegnilo in ob delu sem kmalu doštudirala. S srcem in dušo sem bila medicinska sestra, a ko me je Božja volja pripeljala v poklic vzgojiteljice, sem videla, kako me ima Bog rad.” Pred petimi leti ji je prišel na uho razpis za bolnišnično vzgojiteljico v SB Slovenj Gradec. Ko je to omenila možu, je rekel le: “Ni kaj razmišljati!” Prijavila se je in bila kot zelo primerna kandidatka sprejeta.

FLORJANA BORKOVIČ
OSEBNI ARHIV

Delo vzgojiteljice v bolnišnici je precej drugačno. “Prej sem imela skupino zdravih, vedoželjnih otrok, tu je delo večinoma individualno. Treba je začutiti, kaj otroka zanima in do kod zmore.” Največ sodeluje z oddelčno učiteljico, nič manj pomembna pa ni komunikacija z zdravstvenimi delavci. “Zjutraj se z oddelčno sestro pogovorim o posebnostih – zaščititi moram tudi sebe, saj je dobro, da sem na oddelku, ne pa kar naprej bolna,” pojasnjuje.

Tista, ki nosi igrače

Da je njena vloga na oddelku posebna, nakazujejo že oblačila. “Hlače so bele, zgornji del zelen, rumen ali vijoličast. Otroci so ob mojem prihodu v sobo lahko prestrašeni, zato je obleka zelo pomembna.” Nekoliko več zaupanja zbudijo besede: “Jaz pa samo igrače nosim.”

Na oddelku je uvedla zaboje z igračami, primerne starosti otrok, ki jih dobijo v sobe. “Zjutraj se predstavim in otroka povprašam po želenih igračah. Vedno dodam knjige. Tu se moje veselje do branja združuje z mojo vzgojno vlogo – poudarjam pomen branja. Z otroki tudi ustvarjamo in pojemo, pesem hitro prinese smeh in sprostitev. Vedno so zraven starši, skušam jih vključiti. Zelo uživam, ko otroku popestrim in polepšam trenutke – da si iz bolnišnice zapomni kaj lepega.”

Bolnišnica je tudi za zdrave

Odkar dela v njej, se še bolj trudi približati bolnišnico zdravim otrokom. 15 let je delala v vrtcu v majhnem kraju. Na pobudo mamice, zaposlene v zdravstvenem domu, so začeli z otroki vsako leto zahajati tja. “Nekateri otroci so se seveda bali, ker so vedeli, da tam pikajo in to boli. Ampak čez nekaj let so mi zaposlene v laboratoriju rekle, da se otroci na sistematskih pregledih zdaj manj bojijo, manj jokajo.”

Vedoč, kakšne spremembe lahko povzroči stik z zdravstveno ustanovo, je uvedla likovne razstave vrtčevskih otrok na otroškem oddelku. “Vsako leto deset skupin iz vrtca razstavi svoje izdelke. Zdravi otroci pridejo odpret razstavo, pojejo, se družimo … To je bistveno drugače, kot če so bolni,” zavzeto razlaga. “Tako se mi je tudi primerilo, da sem zjutraj prišla v sobo ter otroka in mamo vprašala: ‘Sta prvič tukaj?’ In pravi mama: ‘Ja, prvič sva v bolnišnici.’ Otrok pa: ‘Ne, jaz sem pel pri tebi!’ Tako pozitiven odziv! Otrok je vedel, da v bolnici ni nič hudega.”

Skrb za paciente je tudi molitev

Kljub lepim trenutkom je bolnišnica prostor trpljenja in bolečine. “Moje poslanstvo je tudi, da za male in velike paciente molim. Pred leti, ko je kirurg Jurij Gorjanc še delal v Slovenj Gradcu, je enkrat po večerni seji župnijskega pastoralnega sveta rekel: “Zdaj grem pa še nazaj v bolnico, da vidim, kako so moji pacienti.” “Takrat mi je razložil, koliko boljše in hitrejše je zdravljenje, če na tak način skrbiš in moliš zanje.” To se ji je usedlo v dušo, in ko je začela delati v bolnišnici, je tudi sama dobila priložnost. “Veliko dam na Božjo pomoč. Vsak dan prosim, da se bo tu dogajalo po božje, da bo dobro za otroke. Vse izročam v Božje roke in verujem, da Gospod dela najboljše.”

FLORJANA BORKOVIČ
OSEBNI ARHIV

Mož je v oporo njej, ona pa staršem

Včasih so stiske družin, ki jih pri delu srečuje, velike in jih je po službi nemogoče izklopiti. “Zelo sem hvaležna za moža, ki je tisti steber, ki me doma posluša in mi pomaga razčleniti določene stvari: kako bi svetovala staršem, včasih boli socialna šibkost, ne veš, do kod bi pomagal staršu in otroku, da ju ne bi prizadel.” Izpostavi težave z računalnikom in televizijo.

Čeprav kot vzgojiteljica dela z otroki med prvim in šestim letom starosti, včasih stopi tudi k mlajšim ali starejšim. Mamice so hvaležne, rade se pogovarjajo z njo. “Starši včasih trpijo ob svojem otroku. Ko mora na operacijo, bi šla raje mama, ampak ne gre – moraš ga izpustiti iz rok. Takrat poskušam starše razumeti. Ko otroka odpeljejo, se pogovarjamo, da staršu hitreje mine čas. Prihajajo namreč tudi iz oddaljenih krajev in so pogosto sami v preizkušnji,” čuteče pripoveduje.

Duhovne protiuteži hrupnemu svetu

Moč in navdih za delo črpa predvsem pri duhovnih izvirih. “Z možem sva že 28 let v zakonski skupini. Ta nama je močna duhovna podpora, hodimo tudi na duhovne vaje. Vrsto let sva hodila na duhovne vaje v tišini, sva člana Marijinega dela, če se le da, grem vsak dan k maši.” Kot posebno milost doživlja mesečno spoved in pogovor z duhovnim spremljevalcem, na programu so tudi romanja. “Vse to navdihuje, je protiutež temu hrupnemu svetu,” sklene. Zelo pomembna sta ji mir, tišina. Rada gre v naravo. Čeprav živi v bloku, ima vrt in njeni odrasli otroci ločijo peteršilj od korenčka.

FLORJANA BORKOVIČ
OSEBNI ARHIV

Pričevalka o lepoti zakona

Z možem Dragom z veseljem izpolnjujeta svoje krščansko poslanstvo. “Zdi se nama prav, da to, kar v zakonski skupini prejemava, dajeva naprej. Se daš na razpolago, Gospod pokliče.” Sodelujeta pri pripravi na zakon. Zaročencem želita prikazati lepoto krščanskega zakona – tudi v času trpljenja in preizkušenj. “Velikokrat vidimo, da samo prek preizkušenj rastemo. Ker če smo v mlaki, kjer je ugodno, kar ždimo. Če pa pride preizkušnja, vidimo, kako krščanski zakon skozi molitev in sprejemanje drugega z Božjo pomočjo zdrži.” Predvsem želi mladim pokazati, da se da, če se damo na razpolago in delamo, gradimo. Da se izplača. “Ker ko odrivamo vse  globlje, vidimo, kako je lahko v zakonu lepo.”

 

Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.