Ekaterina Borodulkina je Rusinja, ki bo morala vse svoje življenje preživeti v postelji. Redka oblika mišične distrofije, za katero boleha že od rojstva, je razlog, da deklica ne more hoditi in dvigovati rok, dihati pa mora skozi traheostomsko cevko.
Kljub težkemu položaju sledi svoji največji strasti – slikanju.
Preberite še:
Ste res prepričani, da ne (z)morete? Preberite te zgodbe!
Rada slika živali
Njene slike nikakor niso običajne otroške risbice, temveč bolj spominjajo na kakšen postimpresionistični akvarel, iz katerega izžareva življenje. Puhasta panda, deroča reka, ljudje, ki prihajajo iz cerkve, pisan petelin, rjavo obarvan jesenski park, pelikan, ki ga ogreva temno oranžno ozadje ali zelenomoder kameleon na drevesni veji.
Živali so očitno Ekaterinina priljubljena tema, toda ne glede na to, kaj slika, vedno začne s konturami, pri čemer ne varčuje s črno barvo. Potem vsak element napolni s toplo, nasičeno barvo.
Preberite še:
“Dal si mi takšnega otroka, daj mi torej moč, da ga bom lahko vzgojila!”
Zbiranje sredstev za zdravljenje
“Kot vsi starši se tudi mi radi pohvalimo s svojim otrokom,” na spletni strani, posvečeni mali slikarki, piše njena mama. Zato Ekaterina ne ustvarja le za svoje najbližje, ampak ima v Rusiji tudi že svoje razstave, na strani na Facebooku Kate artist pa prodaja svoja dela v različnih oblikah – na primer potiskane majice.
“Prodaja njenih del je najboljši in pravzaprav edini način, da zberemo denar za njeno zdravljenje. To je zelo drago in tega denarja nam nihče ne bo povrnil. Ne prodajamo pa originalnih del, temveč le reprodukcije, Kate je namreč premajhna in preveč šibka, da bi lahko naslikala toliko del, kolikor dobimo naročil. Kate ne bi bila zmožna realizirati vseh vaših želja, toda beremo ji vse vaše komentarje, ki jo navdihujejo za uresničitev novih idej.”
Preberite še:
Beti z vozička širi veselje, lepoto in dobroto
Starši deklice o njej ne pišejo le zato, da bi zbirali donacije. Vsaka objava, filmček ali fotografija je priložnost za medsebojno podporo skupaj s starši drugih otrok, ki bolehajo za mišično distrofijo.
“Vemo, kako zelo je v našem vsakdanjem življenju pomembna opora. Želimo jo tudi nuditi, saj smo sami prejeli veliko pomoči od oseb, ki jih nismo niti poznali. Vsako življenje je čudež. Tako sva mislila, ko sva izvedela za nosečnost, in potem za bolezen in tako misliva zdaj, ko opazujeva svojo hčerko in vidiva, koliko dobrega daje in prejema.”
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila pojska izdaja Aleteie. Prevod in priredba: Jezikovno Mesto
Preberite še:
Kako otroka naučiti moliti za druge
Preberite še:
3 koraki do bolj zavestnega življenja, da to ne bo šlo kar tako mimo nas
Preberite še:
Navdihujoče branje o močnih izkušnjah vere, a obenem o običajnem vsakdanu življenja
