Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Navdušeno začnite svoj dan, naročite se na Aleteijine e-novice.
Naroči me!
Aleteia

Kako lahko sprejmemo navade, ki nas motijo, pri osebi, ki jo imamo tako zelo radi?

TOKSYCZNA RELACJA
Shutterstock
Deli

Kaj pa če bi sprejeli svojega partnerja takšnega, kot je?

Malenkosti so lahko tiste, ki nas motijo in če smo temu izpostavljeni ves čas, se odnos hitro lahko začne krhati.

Pravljice živijo v knjigah, v resničnem življenju pa je zgodba nekoliko drugačna.

Šla bi nekako takole:

Princ na belem konju smrči kot traktor, ne želi hoditi na roditeljske sestanke in nikoli ne pospravi umazanih oblačil v koš za perilo. Princesa nikoli ne vrne pokrovčka na zobno pasto in nikoli ne pospravi las iz tuš kabine po tem, ko si je umila lase.

Res je. Gre za malenkosti, ki sicer ne vplivajo neposredno na obstoj samega zakona, a ko smo jim izpostavljeni iz dneva v dan, lahko hitro postanejo neznosne. Pride trenutek, ko se zakonca vprašata, zakaj sta se odločila pred leti izreči tisti urok: dokler naju smrt ne loči. Kako da tega nista opazila prej?

Konec idealiziranja

Kot pojasnjuje družinska terapevtka Anne Videlaine, mlad par, ki je zaljubljen, drug drugega ne vidi takšnega, kot je v resnici. To je čarovnija ljubezni. Ko dva verjameta v to, da so zakonski prepiri nekaj, kar je rezervirano za druge in en za njiju.

“Ljubezen je slepa, zakon pa ti povrne vid,” je rekel Oscar Wilde. Z drugimi besedami bi lahko rekli, da po začetni slepi zaljubljenosti, pozneje v zakonu pride do deidealizacije. Obdobje, v katerem se začnemo zavedati drugačnosti.

Te glavne razlike pridejo na dan nekako v prvih treh letih skupnega življenja. Na začetku se vsak trudi prilagoditi drugemu, potem pa se kmalu prepustimo vsakdanjemu življenju. Hiter tempo nam preprečuje vsakodnevne pogovore in malenkosti, ki nas prej niti niso tako motile postanejo velik trn v peti. Dnevi postanejo napolnjeni z očitki, pogosto pa na dan pridejo tudi potlačene stare zgodbe, pojasnjuje terapevtka.

Primer: Žena možu med kosilom očita njegove neprimerne manire za mizo. Nato omeni še, kako se tudi njegovi starši neprimerno obnašajo za mizo, za konec pa na plan “privleče” še tisto grozno napako, ki jo je pred tremi mesecemi storil na obisku pri prijateljih.

Čas prilagajanja

Kaj torej storiti, ko pride tako daleč? Čas je za fazo prilagajanja. Za začetek sprejmite dejstvo, da smo ljudje različni. Kot je rekel Gary Chapman, vsi smo edinstveni, Bog nas je takšne naredil, da lahko dopolnjujemo drug drugega.

Nato je pomembno tudi, da sprejmemo razlike med spoloma. Na primer: Moški delajo stvari v določenem zaporedju, ženske so velikokrat večopravilne. Zato se seveda razjezi, ko mož vstane od mize praznih rok in ne pospravi na primer vsaj enega krožnika v pomivalni stroj.

Predvsem pa je pomemben pogovor. Izberite pravi trenutek in pravi ton za pogovor. Vsak bo lažje sprejel kritiko, če mu bo ta predstavljena na primeren način. Ne govorite torej, da vam gre zakonec na živce, ampak povejte, kaj je tisto, kar vas moti.

Na primer: “Moti me, ker mi ne poveš, da boš zamudil na večerjo.” Pogovor pa zaključimo tako, da izrazimo svoje potrebe.

Naj slabosti postanejo priložnost, da drugega ljubimo bolj

Duhovnik Cédric Burgun je dejal: “Posvečenje v zakonski zvezi je predvsem ponižno sprejemanje revščine drugega.” To pomeni, da moramo drugega ljubiti ne kljub njegovim šibkostim, pač pa zaradi njegovih šibkosti.

To je prava brezpogojna ljubezen.

Predvsem pa ne smemo pozabiti, da začetna harmonija ni nekaj, kar je bilo v preteklosti. Ta harmonija je luč, ki nas spomni, da se pravljice vendarle končajo z besedami: “In živela sta srečno do konca svojih dni.”

 

Avtorica prispevka je Élisabeth Caillemer.

 

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Barbara Oprčkal.

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.