Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Začnite svoj dan z dobrim, lepim in resničnim. Naročite se na Aleteijine e-novice!
Naroči me!
Aleteia

“Duhovnikov ne dela škof, ampak jih rodijo družine in vzgojijo župnije”

TATJANA SPLICHAL | DRUŽINA
Deli

Ste tudi vi med tistimi, ki bi radi zamenjali svojega župnika? Ali se jezite na škofa, ker vam je “vzel” vašega priljubljenega duhovnika in ga poslal drugam? Nadškof odgovarja, zakaj je to potrebno

Vsako leto se spomladi začnejo širiti ugibanja o tem, kam bo kateri od duhovnikov avgusta premeščen. To se je zgodilo tudi letos, ko je javnost vznemirila novica, da naj bi priljubljenega Aleteijinega vlogerja Martina Goloba, župnika v Srednji vasi v Bohinju, premestili v Grosuplje.

Po odgovore, kako potekajo premestitve in zakaj do njih sploh pride, smo se obrnili na ljubljanskega nadškofa metropolita Stanislava Zoreta. Če boste pozorno brali, boste implicitno dobili odgovor tudi na to, zakaj bo ali ne bo premeščen Golob. Odločitev pa bo uradno znana že kmalu.

Je premestitev za duhovnika kazen?
Premestitev v nobenem primeru za duhovnika ni kazen. Vem, da je kdaj veljalo, da so nekatere župnije “kazenske župnije”, ampak mislim, da je bila to krivica do teh župnij, saj v vsaki župniji živijo ljudje, ki verujejo v Boga in potrebujejo navzočnost duhovnika, njegovo služenje Bogu in ljudem v tistem kraju. To je krivično tudi do duhovnika, ki je tja prišel kot služabnik Besede, evharistije, ne pa kot kaznjenec. Premestitev ni kazen.

TATJANA SPLICHAL | DRUŽINA

Toda včasih se duhovnik zelo dobro ujame z župnijo, vlada obojestranska naklonjenost med čredo in pastirjem, potem pa mora kar naenkrat iti. Zakaj?
Ko duhovnik odgovori na Božji klic, ko ga prepozna in vidi kot dovolj močnega, da mu lahko vodi življenje, vstopi v službo Cerkve. Ne v službo neke župnije, dekanije ali škofije, ampak v službo Cerkve. To pomeni, da bo svojo moč, svoje sposobnosti razdajal tam, kjer se njegove sposobnosti in moči pokažejo kot najboljše za tisti trenutek.

Druga stvar pa je, da nekdo na začetku svoje duhovniške poti potrebuje čas uvajanja. Gotovo, da takrat ne more imeti največje, najbolj zahtevne župnije. Imeti mora župnijo, kjer dobi potrebne spretnosti za nagovarjanje, za vodenje ljudi in upravno vodenje župnije. Ko pa je to dobil, je primerno, da gre na večjo, zahtevnejšo župnijo, ker ima dovolj moči, energije, načrtov in željo, da bi naredil čim več.

Nekateri pa zbolijo, umrejo …
So tudi primeri, ko se je duhovnik zaradi služenja, razdajanja ljudem utrudil in mu večja župnija začne biti breme. Prav je, da mu takrat damo možnost, da dobi takšno župnijo, ki ga ne bo izčrpavala, ampak bo spet lahko s svojimi močmi in izkušnjami v polnosti služil nekoliko manjšemu občestvu.

Vmes se zgodi – žal, žal –, da kdo zboli. Takrat je treba poskrbeti za župnijo, ki ostane brez aktivnega duhovnika, ker ta potrebuje čas za zdravljenje. Ali ko ta ali oni duhovnik umre. To pomeni, da če poskrbimo za eno župnijo, se dotaknemo še dveh ali treh. Drugače ne gre. Upoštevati je treba okoliščine, duhovnike in njihove konkretne danosti, potrebe Cerkve v škofiji in poskusiti čim boljše uskladiti vse to.

Če duhovnik dobro dela, se seveda z župnijo stkejo vezi. To je pa del daritve. Tudi Jezusa so vabili: “Gospod, pridi, vsi te iščejo. Čakajo, da bodo deležni čudežev, Besede.” Toda odvrnil je: “Tudi drugim krajem moram oznaniti veselo oznanilo.”

TATJANA SPLICHAL | DRUŽINA

Kako se vse začne? Od kod pride ideja, da bi bilo nekoga pametno premestiti, in kako poteka postopek?
Vsako leto bodisi dekani ali pa arhidiakoni opravijo pogovor z vsemi duhovniki, ne le župniki. V teh pogovorih (rečemo jim vizitacije – torej obiski, ki so strukturirani) se dotakne tudi duhovnikovih želja, načrtov. Na koncu koledarskega leta oz. januarja so duhovniki povabljeni, da pisno izrazijo svoje želje, pričakovanja.

Februarja ponavadi začne delovati t. i. personalna komisija. Člani se srečujejo nekako do konca maja. Na tej komisiji damo na mizo vse potrebe, želje, prošnje duhovnikov, po drugi strani pa tudi potrebe župnij – katere bi potrebovale drugačen poudarek. Začnemo se pogovarjati, kako bi glede na vse to čim bolje uskladili.

Ko nastane neka prva skica premestitev, se gremo pogovarjat z duhovniki. Takrat želimo, da stvari ostanejo med nami, ker ne želimo nepotrebnega vznemirjenja. Velikokrat se namreč zgodi, da prva shema ne vzdrži.

Je pa seveda to ena izmed najbolj zanimivih in privlačnih tem v spomladanskem času, ko se vsi ukvarjajo, kdo, kam in zakaj bo premeščen. Ustvari se veliko zgodb okoli vsega, zadaj pa je pravzaprav samo skrb, da bi čimbolj primerno in ustrezno poskrbeli za ljudi, ki so nam zaupani, in za duhovnike, ki so vstopili v služenje Božjemu ljudstvu.

Kljub temu strateškemu pogledu in veri, da vse vodi Sveti Duh, pride tudi do človeških dejavnikov, ko na primer duhovnik reče “Ne grem!” ali pa župljani rečejo “Ne damo ga!”. Kako jim odgovarjate?
Vse mora na koncu iti prek pogovora. Duhovnik v večini primerov nosi v sebi to, kar je obljubil pri mašniškem posvečenju, ko je na škofovo vprašanje “Ali obljubiš meni in mojim naslednikom pokorščino?” odvrnil “Obljubim!”.

Verjamem, da v trenutku obljube morda ni videl vseh odtenkov, kaj ta pokorščina pomeni. To spoznava šele z leti. Včasih pomeni tudi sprejeti stvari, ki ti prvi trenutek niso všeč.

Povem lahko tudi iz lastne izkušnje: ko sem z Brezij odhajal na Sveto goro, mi to še zdaleč ni bilo všeč. Priznam, da sem takrat trpel. Ampak tista leta na Sveti gori so najlepša leta mojega duhovništva! Pokorščina nazadnje rodi sadove.

Ljudje lahko rečejo: “Ne damo ga!” Toda kaj jim daje pravico, da si ga lastijo? Danes se velikokrat zgodi, da ljudje zahtevajo duhovnika, čeprav je zadnji, ki je prišel iz njihove župnije, že umrl.

Duhovniki ne nastajajo na škofiji. Škof ne dela duhovnikov, škof samo posveti tiste fante, može, ki jih rodijo družine in jih vzgojijo župnije. Če ljudje ne dajo duhovnikov, jih ni od kod vzeti.

TATJANA SPLICHAL | DRUŽINA

Gotovo dobivate tudi zahteve po menjavi župnikov, ker je nekdo, na primer, zoprn, ker noče krstiti otrok staršev, ki niso poročeni, ker je slab pridigar, katehet ipd. Kaj pa tu odgovarjate?
Duhovniki imajo zelo različne sposobnosti. Pa naj bo to za komunikacijo z ljudmi, katehezo, pridiganje, gospodarsko vodenje župnije. Zelo različne sposobnosti.

Eno pa je vsem skupno: Ko ta gospod nad kruhom in vinom pri maši v Jezusovem imenu izgovori “To je moje telo, to je moja kri”, je Jezus Kristus v tej župniji zakramentalno navzoč. Ne glede na to, ali je duhovnik briljanten govornik ali jecljavec. Ljudje imajo po vsakem duhovniku Boga.

Seveda bi pa vsi radi imeli najboljšega. Ampak, kot sem rekel, premestitve so namenjene ravno temu, da je duhovnik na takšni župniji, kjer more dati kar največ tega, kar ima.

Letos je bil prvič uveden t. i. propedevtični letnik (leto, namenjeno pripravi kandidatov na vstop v bogoslovje), ki ga izvajajo v Šmarju pri Jelšah. Kakšni so vtisi po enem letu – vaši, vodje letnika in kandidatov?
Kljub posebnosti tega leta (poteka prvič, zaznamoval ga je koronavirus) se sadovi zdijo pozitivni. Kaže, da ko bodo ti kandidati iz Šmarja prihajali v bogoslovno semenišče, bodo to že do neke mere oblikovani ljudje, oblikovana skupina, ki ne bo potrebovala pol leta ali še več zato, da začne živeti življenje v semenišču, ampak bodo lahko takoj v polnosti vstopili v vse tiste dejavnosti, pobožnosti, ki so v semenišču.

Veselimo se te izkušnje, konkretno bomo pa videli takrat, ko bodo prišli. Imamo veliko upanje.

TATJANA SPLICHAL | DRUŽINA

Kako od časov, ko ste bili vi posvečeni, do danes vidite “kakovost” bogoslovcev? Kakšni kandidati prihajajo, kako gledate na njihovo primernost? Vidite na tem področju kakšno tendenco?
Gotovo, da je čas, v katerem smo, zelo drugačen, kot je bil čas pred skoraj 45 leti, ko sem začel hoditi pot svojega redovnega poklica. Takrat smo prihajali iz družin, kjer smo v družini dobili veliko vzgoje. To niso bile idealne družine, vendar je bilo jasno, kaj je družina, kaj je krščanska družina, kaj je krščanska vzgoja.

Po drugi strani je bilo takrat tudi jasno, da je vsak, ki je prihajal iz kakršnega koli okolja, že v svoji domači družini dobil zelo konkretne delovne navade. Ni bilo le šole in krožkov, ampak je bilo vedno tudi delo – kolikor ga je posameznik zmogel.

Danes naši kandidati prihajajo iz družin, kakršne so. Družine jih rojevajo. Zato smo pravzaprav veseli vsakega – to moram reči. Obenem pa skrbimo za to, da na začetku preverimo, ali ima kandidat vse osnovne potrebne danosti, sposobnosti, da bo mogel biti duhovnik.

Zelo pomembno je, da pri sprejemanju nismo zaletavi, da ne pademo pod pritisk števila, kakor opozarja papež in tudi drugi, ampak da skušamo dejansko prepoznati Božji klic, sposobnost rasti in zorenja tega posameznika, pripravljenost na poslušanje in učenje – skratka, da še ne ve vsega in ni najbolj pameten na tem svetu, da potem lahko raste. Kakor moramo vsi rasti.

Tako poskušamo, kolikor je pač po človeško mogoče, doseči, da bi bili duhovniki res duhovniki po Božji volji, po Božji izbiri.

 

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.