Da ljubezen ostane živa, se mora vedno hraniti z nežnostjo in pozornostmi, pa naj gre za šopek vrtnic, bonboniero ali okusno večerjo. Tako je med fantom in punco, tako med možem in ženo, tako je tudi med prijatelji, tudi med Bogom in človekom.
Zato menda Bog vedno znova postavlja križ na vrhu zemlje, zato “daje svojega edinega Sina” (Jn 3,16), vsakič znova pribitega na nek drug les, včasih na bolezen, včasih na moža ali ženo, včasih na otroke, včasih … To je pač darilo, da večjega ne more biti, pozornost, vredna svojega imena. Kot bi hotel s tem reči: “Verjameš, da te imam rad?”
Preberite še:
“Ne pozabi, zakaj si se rodila: da drugim prinašaš veselje in ljubezen”
Ljubiti
Okoli tega vprašanja se človeštvu namreč zatika že od samega začetka, vse od raja dalje (1 Mz 3): ali Bog samo laže ali je v resnici dober, hoče človeka oslepariti in izrabiti ali ga rešiti? In čim bolj so čustva razvneta in čim bolj je življenje sámo v neskladju s človekovimi željami in pričakovanji, bolj se sleherniku upira verjeti, da je tole med človekom in Bogom res “ljubezen”, vse bolj se nagiba k prepričanju, da je to enkrat sicer bilo tako, da pa je zdaj vse postalo eno samo izkoriščanje, ena sama prevara. In da se je zato treba Bogu upreti, ga strmoglaviti s prestola in zmagoslavno sam stopiti nanj. In tam ugotoviti, kako prekleto sam si … in kako obupno nesrečen.
Glavna težava je pravzaprav v tem, da ljubezen nasploh, ne samo tisto med Bogom in nami, razumemo kot nekaj statičnega, nespremenljivega, kot nekaj trdno in dokončno definiranega. In da pogosto zato trmoglavo vztrajamo ob njeni podobi v naši glavi, tudi za ceno tega, da se potem monotono vleče iz dneva v dan ter, vsa postana in izrabljena, naše odnose naredi ravno takšne.
Preberite še:
Kakšna je razlika med ljubeznijo do samega sebe in sebičnostjo?
Naše ljubezni, naši odnosi tako zlahka zaidejo na področje rutine. Vsakdanji postanejo. Tako je zato, ker je dan enak dnevu in teden tednu, življenje pa stotinam drugih življenj. Človek pa ni enak. Nikoli. Je nekdo, ki ga včeraj še ni bilo in ga jutri ne bo več. Zato ljubezen ni in ne more biti vedno enaka, niti dva dni zapored, ker se sicer ne sklada s človekom, s katerim živimo, ker nas sicer od človeka oddaljuje, in umira. Zato Bog vsak dan ljubi drugače. Včasih tudi nesprejemljivo drugače.
Verovati
Verovati – ali ljubiti Boga – pomeni zato vsako jutro vstati kot ateist in zvečer zaspati kot vernik. Zapišimo še nekoliko drugače, da bomo razumeli, da je odnos do Boga model vseh naših ostalih odnosov: ljubiti pomeni vsak dan znova grebsti za Bogom in znamenji njegove ljubezni v mojem vsakdanu, četudi še tako enoličnem in na las podobnem drugim, boriti se, da bi jo videl, da bi imel v rokah dokaze zanjo, se v nerazumevanju jeziti nanj, kričati, si dopustiti “nespodobna” vprašanja in v tišini svojega srca, v hvaležnosti na večer vendarle odkriti še en njegov popolnoma nov obraz ljubezni, primeren temu, kar sem bil v dnevu, ki je minil. In si reči, ko utržem zadnji cvetni list: “Ljubi me.”
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 69, številka 23.
Preberite še:
Moj pogled na leve in desne, bele in črne, verne in neverne
Preberite še:
To so razlogi, zakaj ljudje kričijo
Preberite še:
3 pogledi na prijateljstvo, kot ga je doživljala Marija
