S sestro Darjo Koželj, redovnico in medicinsko sestro, o delu v urgentni ambulanti Kliničnega centraDarja Koželj je “treh vrst” sestra: medicinska, redovna in rodna. Redovnica je že dobrih 30 let, skoraj četrt stoletja pa dela kot višja medicinska sestra v Kliničnem centru v Ljubljani, večino časa na urgentnem oddelku. Skromna in delovna se poredko in predvsem nerada izpostavlja v medijih; na intervju je privolila, da se je, kot je dejala, ob 12. maju, svetovnem dnevu medicinskih sester, zahvalila predanim kolegicam in kolegom, ki imajo pomembno vlogo pri varovanju in ohranjanju zdravja, pa tudi številnim ljudem za molitveno podporo in spodbudne besede.
Preberite še:
“Noben poseg zame ni rutina. Vedno gre za človeka”
S. Darja, pravijo vam tudi sestra na kvadrat …
Ker imam brata, sem pravzaprav sestra na kubik (nasmeh).
Katera odločitev pa je bila prej: zdravstvo ali posvečeno življenje?
Že od malega sem želela postati medicinska sestra, sploh ko sem spremljala svojo mamo, s kakšno srčnostjo je opravljala ta poklic. Spomnim se, kako sem še kot majhna deklica umivala noge obnemogli babici, imela sem občutek, da delam nekaj zelo pomembnega.
Preberite še:
Medicinska sestra, ki je skrbela za malega dečka, je pred 34 leti skrbela tudi za njegovega očeta
Iz tega je izšel tudi redovni poklic?
Želela sem v misijone, pomagat najbolj revnim. Zgled darovanjske drže sem dobila od staršev. Verjamem pa, da nam Bog pripravi prostor tam, kjer nas najbolj potrebuje. Cerkev je skozi stoletja služila bolnim in trpečim. Zame so svetel lik in navdih številne redovnice in redovniki, ki so skozi stoletja v težkih razmerah ustvarjalno odgovarjali na potrebe bolnikov in trpečih. Usmiljenka s. Leopoldina Brandis je postavila temelje nege bolnikov na domu, poiskala je pot k najbolj trpečemu človeku. Kot odgovor na konkretno stisko tistega časa je leta 1878 v Ljubljani zbrala prva dekleta, to so začetki naše Družbe Marijinih sester, za bolnike so bile Božje obličje, polno usmiljenja in spoštovanja. Danes v javnem zdravstvu redovnic ne srečujemo v redovnih oblekah, smo pa še navzoče; v UKC Ljubljana sva zaposleni dve Marijini sestri.
Preberite še:
Medicinska sestra, ki je pacientu darovala ledvico: “Imela sem eno na rezervi”
Misijonarite, čeprav ne v revni Afriki, ampak v Kliničnem centru. Kako vas sprejemajo kolegi?
Sem del krasne medicinske ekipe v Urgentnem kirurškem bloku. Neizmerno sem hvaležna, da me je Bog poslal mednje. Starejše kolegice in kolegi mi večkrat povedo, da so se, ko so slišali, da prihaja za sodelavko “nuna”, spraševali, kako bom oblečena, ali se bodo znali pravilno obnašati, ali bom stroga, ali bodo morali moliti (nasmeh).
Lahko rečem, da nismo samo sodelavci, ampak z večino tudi prijatelji. Zaupamo si tudi osebne stvari, si podelimo osebna veselja in žalost, stojimo drug drugemu ob strani. Imajo pa tudi rešpekt do mene: recimo ko kdaj komu uide kakšna grda beseda, pa se obrne k meni in reče oprosti. To mi je simpatično, pokaže se, da vedo, kaj ni prav. Vedo pa tudi, kaj se za nuno ne “spodobi”: opomnijo me, če sem jezna ali če nergam … Med nami je vez zaupanja.
Vam bolj zaupajo tudi bolniki?
Pri delu nosim uniformo medicinske sestre, tako da z obleko ne pričujem, kdo sem. Upam pa, da pričujem z delom, z bližino in sočutjem. Morda s pozornostjo bolj zaslutim, kaj človeka tare znotraj, kaj si želi – ne le “tehnične rešitve” za bolečino, ampak tudi kaj več. V ambulanti nemalokrat opazim duhovno stisko in če se pokaže priložnost, predlagam pogovor z duhovnikom.
Razumem, da je vsak, kdor pride na urgenco, strgan iz življenja, zanj je tista njegova težava največja. Medicinske sestre smo tam tudi zato, da trpečega in prestrašenega bolnika čustveno pomirimo, se vživimo v njegov problem, ga poskušamo razumeti. Z “informacijami”, ki jih dobimo v tem pogovoru, pogosto pomagamo tudi zdravniku, ko ga sprejme.
Preberite še:
Brat Janeza Pavla II. je umrl, ko je zdravil bolnike med epidemijo
Kdor se je kdaj srečal z urgentnimi hodniki, mu ostane v spominu čakanje, gneča, nerganje. Kako se vi spopadate s tem?
Ko je gneča, je važno, na kaj se osredotočim: na probleme, na vrsto, na agresivne in zahtevne paciente, na naveličanost nas osebja in utrujenost …, ali pa na priložnost, da se znam in zmorem nasmehniti sredi gorja, da znam in hočem poklicati blagoslov z neba. Da znam prositi, prositi za vse te ljudi Boga, da bi po nas naredil nekaj dobrega za te čakajoče ljudi, ki so v stiski, ki jih skrbi, ki jih preveva strah.
Pred kratkim mi je neka gospa rekla: “Sestra, vi ste kot angel!” Veliko novih moči mi je dalo teh nekaj besed … Ja, da bi le bila, da bi zmogla redno pred Boga prinašati te stiske trpečega sveta. Lahko se počutim kot utrujena, trpeča žrtev, ali kot obdarjena za služenje. Kljub 12-urnemu delavniku ne občutim neke izmučenosti ali grenkobe, je samo občasna utrujenost, potrebna predaha in novih spoznanj za pot naprej.
Ne morem nadzirati števila pacientov, lahko pa nadziram svoje odzive, notranjo naravnanost. Tudi če v času celodnevne službe ne uspem moliti kot sestre doma, gotovo do Boga pride tudi moj skromen klic, misel: Gospod, prosim te, pomagaj nam, poglej na nas in se nas usmili.
Preberite še:
Neprestano nerganje in kritiziranje. Res tako slabo živimo?
Ves čas pogovora razmišljam, da je to, da ste redovnica, prednost, dodana vrednost za celoten urgentni oddelek …
Moja prednost je v tem, da ko po 12-urnem delavniku pridem domov, pridem v mirno okolje sestrske skupnosti. Ne čakajo me mož in otroci, ne kličejo me za pomoč pri šolskih nalogah, ne čaka me kup neopranega perila in druga gospodinjska opravila … Lahko grem v kapelo in pred Gospoda na oltar prinesem skrbi vseh nas.
Sodelavke, povečini so mame, in sodelavci se odrekajo družini, utrujeni so, v službo prinašajo skrbi, pa so vsak dan na razpolago bolnikom, dobro razpoloženi, strokovni, čuteči, potrpežljivi. Ja, človeški. Pogosto veliko bolj od mene. Zaradi tega, ker sem redovnica, nisem obvarovana slabe volje, vsakdanja molitev še ni garancija za potrpežljivost.
Preberite še:
To je kraj z največ redovnicami na Slovenskem
Vaše delo je nepredvidljivo, težko načrtujete dan. Vas to bega?
Delavci na urgenci smo vajeni nepredvidljivih situacij, pred nami so vedno novi izzivi. Lahko so hodniki prazni in kaže na mirno noč, pa se zgodi nesreča in nam pripeljejo štiri hudo poškodovane. Ni časa za obotavljanje, razmišljanje – vsak ve, kaj je njegova naloga, sproti se prilagajamo situaciji. Prometne nesreče, samomori, alkohol, kapi …
Ko grem v službo, ne vem, kaj me čaka. Potreben je izostren čut za opazovanje, za zaznavanje drugega, za timsko delo. Preden odidem, ali je to zjutraj ali zvečer, urnik je dvanajsturni, izročim Bogu vse: ljudi, ki jih bomo sprejeli, zdravnike, vse nas, ki bomo pomagali. In ko pridem domov, spet vse prinesem v kapelo: zgodbe bolnikov, ponesrečencev, umrlih, njihovih svojcev … vse to me spremlja domov. Vse bolečine, trpljenje, tudi duhovna revščina, kar srečam pri delu, so tudi moja teža.
Preberite še:
“Redovnica ali televizijska voditeljica. Sem ista oseba. Sem Romana”
Se bojite otopelosti? Lahko delo postane rutina?
Če gre za odvzem krvi ali povijanje zvitega gležnja, je seveda to rutina, nikoli pa ni rutina odnos do bolnika. Vsak pride ne le s svojo bolečino in stisko, pride tudi s svojo zgodbo. K človeku poskušam pristopati z vso srčnostjo in človečnostjo, tega pa se vsak dan znova učim na novo, ko se v molitvi prepuščam Božjemu delovanju v meni.
Torej je s. Darja bolj urgentna medicinka ali puščavnica?
Večji del mene je “akcijski”, rada delam, rada pomagam. Tudi ko nisem v službi, sem nenehno v gibanju: se igram z nečaki, družim s prijatelji, kolesarim, se povzpnem na grad … Rada posežem tudi po dobri knjigi. Del mene pa je tudi puščavniški: potrebujem odmik, oddih, “resetiranje”. Moč za darovanje prejemam iz evharistije in Božje besede. Umiri me pogled na Marijo in ob njej želja, da bi bila v svoji notranjosti povezana z Bogom in ga prinašala svetu.
Velik del mene, če tako rečem, pa je hvaležnost: dobrim ljudem za prijateljstvo in pogovore, hvaležnost za molitve zame in vse zdravstvene delavce, da bi še naprej ostali, kot beremo pri Jeremiju, “kakor drevo, zasajeno ob vodi, ki steza svoje korenine k potoku, se ne boji, ko pride vročina, njegovo listje ostane zeleno; v sušnem letu ne trpi pomanjkanja in ne neha roditi sadu”.
Celoten prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 69, številka 21.
Preberite še:
6 nasvetov nekega zdravnika, da bi bili srečni v zakonu
Preberite še:
Ateistični zdravnik v bolnišnici našel Boga: Rad bi pomagal do zadnjega diha
Preberite še:
Mladi zdravnik, ki pravi, da je z gasilstvom zasvojen
