Ni najstnika, ki ne bi kdaj rekel, da ne bo več hodil v šolo. “Prav, boš pač pometal ceste,” odgovorijo starši. Napačno, pravi Barbara Smolinska, psihoterapevtka in mama štirih otrok. Reakcije staršev, kot so grožnje, ustrahovanje in nizanje črnih scenarijev, pri najstniku ne povzročijo nič drugega kot (notranji ali zunanji) upor. Oče ali mama, ki se je v takem primeru pripravljen pogovarjati s svojim otrokom, pa lahko iz prve roke izve, da otrok v šolo npr. ne želi iti zato, ker je v sporu z učiteljem ali prijateljem. To pa je že pomemben podatek.
Preberite še:
Zakaj mladi odhajajo?
Morda se le dolgočasi
V cerkvi mnogokrat veljajo podobne zakonitosti. Če najstnik pravi, da ne bo več hodil k maši, to sicer lahko pomeni resno krizo vere, a morda se le dolgočasi ali pa je v svoji najstniški iskrenosti zaznal kakšno dvoličnost v obnašanju staršev ali drugih vernikov. Lahko je celo po pomoti (in to sploh ni tako redko) kakšno obnašanje dojel drugače, kot je bilo mišljeno, poudarja Smolinska. Morda pa je v svoji veri trčil ob kakšno resno dilemo, kot je recimo vprašanje, zakaj trpijo nedolžni.
Preberite še:
Če bi bil duhovnik, bi bilo pa vse drugače, kajne?
A kaj na tej točki upora sploh lahko storimo starši? Nič ne bo pomagalo, če bomo obupani, živčni ali jezni premlevali, kje in kdaj smo ga v vzgoji polomili. “To je trenutek, ko se je treba skupaj z otrokom vprašati: Zakaj hodimo v cerkev, ali molimo in zakaj molimo; kdo je za nas Bog?” pravi duhovnik in profesor Adrian Galbas. Če v času otrokove verske krize poteptamo njegova vprašanja, se bo odvrnil od Boga in se ne bo vrnil ali pa bo sicer hodil v cerkev, a vera zanj ne bo pomembna, opozarja. “Poznam zelo verno družino. Imajo več otrok, so v Neokatehumenski poti, skupaj molijo. Nenadoma je eden od otrok dejal: ‘Dovolj! Imam čedalje več vprašanj.’ To je bil velik izziv zanje. Zelo razsodno so ga sprejeli, veliko molili zanj in čakali, se pogovarjali. Niso ga obsojali, zavračali.” Pogosto so neverniki neverni tudi zato, ker jim ni bilo dovoljeno zastaviti nekaterih pomembnih vprašanj, ki so jih želeli postaviti, pravi Galbas.
Preberite še:
Prav poseben 18-letnik: rak, ljubezen in posebna Božja misija
Ljubeč odnos v kočljivi situaciji
Če otroci zapustijo vero svoje družine, jih najpogosteje pripelje nazaj prav občutek, da so starši z njimi ohranili “ljubeč in odprt odnos”, ki je kljub kočljivi situaciji ostal topel in strpen, je v večdesetletni raziskavi – največji, ki so jo kdaj naredili o družini in veri, odkril ameriški raziskovalec Vern Bengston (Families and Faith: How Religion is Passed Down across Generations, 2013).
Zdrav najstnik se bo zagotovo uprl
Je verska kriza nekaj naravnega? Če je najstnik zdrav in išče svoje mesto v svetu, se bo zagotovo uprl. “Otrok s tem malo preverja starše, ali mislijo resno, ali jim je versko življenje zares dragoceno ali ne. Problem je v tem, da mladi pri odraslih večkrat opazijo bolj ritualizem, folkloro in nič pristnega,” opaža župnik Simon Potnik. “Mladi bi bili radi pristni in iskreni, radi bi dali srce Jezusu, mi pa ne. Otrok recimo vidi, če se oče malomarno pokriža, če na pol poklekne, ko vstopi v cerkev, če gre v cerkev samo zato, da opravi, kar se od njega pričakuje. Otrok bo začutil, ali je način življenja njegovih staršev povezan s tem, kar starši verjamejo. V tem primeru bo šel lažje skozi to obdobje iskanja.” Seveda je dejavnikov, da otrok nenadoma zapusti Cerkev, še mnogo več. “Odgovornost pa nosi celotno občestvo.”
Preberite še:
Nadškof, ki je birmal okoli 75.000 mladih
“Pri enajst- ali dvanajstletnih, ki nočejo iti v cerkev, precej težko govorimo o resni verski krizi, čeprav tega ni mogoče izključiti,” je jasna Smolinska. “Vendar sem mnenja, da pri tej starosti otroku še ne moremo dati možnosti izbire, ali bo šel k maši, prav tako, kot mu ne bomo dali možnosti izbire, ali želi hoditi v šolo.” A ko bo otrok star šestnajst, sedemnajst ali osemnajst let, nič ne bo pomagalo. “Lahko se le pogovarjamo, predlagamo. A če sin ali hči izreče glasen ne, je edini izhod, da mu/ji pustimo svobodo.”
Verska kriza je izziv
Pri vzgoji otrok se moramo pripraviti tudi na neuspeh. Otrokom bi radi posredovali nekatere vrednote, ki so pomembne za nas, a otroci jih lahko zavrnejo, ker jim je Bog dal svobodno voljo, pravi Galbas: “Če tega ne upoštevamo, postanemo frustrirani in vzgojo nadomestimo s totalitarizmom.”
Preberite še:
11 namigov, kako shajati z napornim najstnikom
Svetuje, da na nobeno krizo (predvsem ne na versko) ne gledamo kot na grožnjo, ampak kot na izziv. Kot starši moramo zaupati, da če smo otroku posredovali vero, je je v njem gotovo nekaj ostalo, a obenem ne smemo pozabiti, da se mora za vero vsak človek odločiti sam in da je to milost. “Ko vzgajamo svoje otroke, Bog vzgaja nas,” pravi mama in blogerka Theresa Thomas. “Če ostajamo v Njegovi bližini, se nimamo česa bati. On bo poskrbel za uspeh ob svojem času in na svoj način.”
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 69, številka 3.
Preberite še:
Kaj se dogaja v naših možganih, če se nikoli ne dolgočasimo?
Preberite še:
Zakaj vam ne sme biti nerodno, ko vas kdo pohvali
Preberite še:
“Za bližnje si zavestno vzamem več časa, ker je to zame največji blagoslov”
