Samomor ni le tragedija človeka, ki si je vzel življenje, temveč pozneje tudi travma za njegove bližnje. Vsaka taka situacija boleče prizadene kar 20 do 40 oseb. Kako jim pomagati?S čim se soočajo bližnji samomorilcev? Morda najdejo truplo, občutijo silno in naglo izgubo, soočeni so z nezdravim zanimanjem okolice in medijev, sram, obsojanje družbe, pred vsem pa gromozanski občutek krivde – vse to povzroči travmo. Lahko se pojavi želja po posnemanju (najbolj nevarno je obdobje prvih 3 do 12 mesecev po samomoru).
Otroci poleg tega pogosto občutijo dezorientiranost in strah, če odrasli pred njimi skušajo skriti ali zamolčati dejstva. “Če vsi odrasli govorijo o tem – in zagotovo govorijo! – zakaj bi si torej mislili, da otroci ne vedo, kaj se dogaja?” se je vprašala Małgorzata Łuba, psihoterapevtka, ki v šolah vodi tečaje za preventivno delovanje po izgubi bližnjega zaradi samomora.
V posebno težki situaciji so osebe, ki so bile tik pred smrtjo samomorilca z njim v konfliktu in so včasih navedene kot krivci za njihovo odločitev v poslovilnem pismu, npr. učiteljica, ki je najstnici dala slabo oceno, ali fant, ki se je z dekletom razšel. Toda za samomor nikoli ne obstaja le en razlog, gre za tragičen zaključek večplastne in dolgotrajne stiske.
Preberite še:
Svetniki, ki so se soočali s samomorilnimi mislimi
Bližnji samomorilca
“Ne obstaja le kriza pred samomorom, ki včasih privede do samomora, temveč tudi kriza po samomoru. Ta nastopi pri osebah, ki so bile samomorilcu blizu. Na žalost, lahko ta privede do naslednje krize pred samomorom – tokrat v glavi drugega,” opozarja psihoterapevtka.
“Če do take tragedije pride v šoli, je to dobra priložnost, da jih obišče nekdo od zunaj, npr. psiholog iz psihološko-pedagoške svetovalnice.” Ta oseba bi morala organizirati ločeno srečanje za učitelje, starše in otroke, kjer bi podrobno pojasnila, kaj se je zgodilo in ustvarila okolje, kjer je mogoče izpovedati težka čustva.
Računati je treba na težka vprašanja, jok, vztrajno vračanje k boleči temi. Srečanje se splača organizirati kar najhitreje po dogodku (najbolje v roku treh dni). Ne bi smeli poudarjati izjemnosti samomorilca ali ga poveličevati. Odsvetovano je tudi zadrževanje pri podrobnostih samomora.
Preberite še:
Policist, ki je pred samomorom rešil kar 200 ljudi
O čem torej govoriti? Da je samomor posledica težke krize, ki je posledica številnih dejavnikov, in da je umrli našel najslabši možni izhod iz težav. Vzeti si življenje ni niti pogumno niti bojazljivo dejanje, je le nepopravljiva napaka. Vredno je izpostaviti temo spreminjanja zavesti osebe, ki si je vzela življenje. Zagotovo je imela t. i. tunelski vid – okoli sebe je videla le temo, edini “izhod” pa je videla v smrti. Nujno je treba povedati, da je tudi v najtežjih situacijah možno najti pomoč.
Odrasle je vredno opozoriti na signale, ki lahko kažejo na to, da bodo otroci sledili stopinjam umrlega. Žalovanje zaradi samomora traja dlje kot žalovanje zaradi smrti, ki je nastopila v drugačnih okoliščinah. Na spletu je mogoče najti podrobne informacije.
Preberite še:
So samomorilci obsojeni na pekel?
Otopelost
Za starše je zelo boleča izkušnja že poskus samomora otroka. Taka situacija izvabi občutek krivde, strah, nemoč in nekakšno otopelost. Starši vedo, da če želijo izboljšati počutje sina ali hčerke, morajo pravzaprav oni v sebi najti moč za spremembo. Nekateri se odzovejo z jezo, agresivnostjo ali zanikanjem – zmanjšujejo obseg težave, otrokom postavljajo določene zahteve, njihovo trpljenje štejejo za muhavost. Včasih od terapevta ali zdravnika pričakujejo, da jim bo otroka “popravil”.
Medtem pa je duševna stiska mladega človeka običajno povezana s krizo enega ali obeh staršev, zato je vredno, da se tudi odrasli poslužijo strokovne pomoči. Glede na slovarsko definicijo je kriza – čeprav težka in boleča – lahko tudi prelomna točka in priložnost za spremembo. V času, ko smo vsi zaposleni in radi vidimo hitre rezultate, je takšno delo za starše velik preizkus potrpljenja in ponižnosti.
“Starše skušamo razbremeniti, saj v sebi nosijo občutek krivde in nemoči. Pustimo jim, da izrazijo svoja neprijetna čustva in skušamo skupaj poiskati odgovore na vprašanje, kaj se dogaja z njihovim otrokom,” je povedala Jolanta Palma, učiteljica poljskega jezika in prostovoljka telefona za pomoč v duševni stiski. Pogosto postavijo vprašanje, kaj naj storijo. “Takrat odgovorim: ‘Ne vem. Toda skupaj lahko najdemo odgovor.'”
Življenje vredno pogovora
Da pa bi pomagali osebi, ki žaluje ali se spopada s samomorilno krizo, ni treba, da ste strokovnjak. Zelo veliko lahko v tem primeru naredi naše vsakdanje zanimanje, prijaznost, empatija – v skladu s sloganom “Življenje je vredno pogovora”.
“Občutek imam, da se vedno bolj pogosto obnašamo kot novopečeni vozniki, ki med vožnjo ne vidijo ljudi, dreves in prometnih znakov, ker se osredotočajo na volan in prestavno ročico,” pravi sociolog Adam Czabański. “Tako osredotočeni smo na delo, služenje denarja in opravljanje obveznosti, ki smo si jih naložili, da ne vidimo tega, kar je najbolj pomembno.”
Naši medsebojni odnosi so površinski, živimo pa v t. i. osamljeni gneči.
Preberite še:
Dvakrat je poskušal storiti samomor, nato se je naučil živeti z boleznijo
Prisluhniti in slišati
Pri pogovoru s človekom, ki se spopada s psihičnimi težavami, je treba pretehtati besede, se izogibati ocenjevanju ter nesmiselnim nasvetom in komentarjem, kot na primer “Spraviti se moraš v red”, “Ali ti nisem rekel?, “Tvoj jok je popolnoma neprimeren”, “Vse bo v redu”, “Drugim je še težje”.
Namesto tega jim je treba iskreno prisluhniti – jim dovoliti, da izrazijo to, kar jih muči, in jim ponuditi svoje razumevanje in podporo. Vredno jim je zagotoviti, da so za vas pomembni, jim postavljati odprta vprašanja, ki od njih zahtevajo daljši odgovor kot “ja” in “ne”, in s svojimi besedami ponoviti, kar smo slišali – kar bo obe strani prepričalo, da sta se dobro razumeli, trpečemu pa bo dalo občutek, da je resnično razumljen.
Ponuditi morate tudi pomoč pri iskanju strokovne pomoči. Če sumimo, da ima naš sogovornik samomorilske misli, moramo v sebi najti pogum in ga o tem povprašati. “Dokazano je, da takšno vprašanje še nikogar ni ubilo. Brezbrižnost pa je pripeljala do smrti številnih oseb,” je še povedala Małgorzata Łuba.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevod in priredba: Jezikovno mesto
Preberite še:
Ko se za nasmehom skrivajo samomorilne misli. Fotografije, ki vas bodo šokirale
Preberite še:
Anksioznost, zloraba, bes, misel na samomor: “Iskala sem varnost”
Preberite še:
Od poskusa samomora in uboja do urejenega življenja
