Aleteia
Ned, 25. oktobra |
Sveta Krišpin in Krišpinijan
Navdihujoče zgodbe

Zgodba Chiare Corbelle je navdihnila najino. In rodila si se ti!

FAMILY

Shutterstock

Parole che creano - objavljeno 11/10/20

Chiara, najina prva hči, je v najino življenje prišla ravno v trenutku, ko sem se nehala spopadati s svojimi številnimi željami

Mislila sem, da sem noseča s fantkom, toda v mojih sanjah se je vedno pojavljala punčka. Zdaj, ko te imam pred očmi, se spomnim, kako zelo je bila ta punčka podobna tebi, moja mala duša. Spoznala sem, da je bila ta punčka v mojih sanjah vedno Chiara.

Srečanje z življenjem Chiare Corbelle Petrillo

Najine navdušene oči med ultrazvokom – ko si končno razkrila, kdo si – so se srečale in nisva si mogla kaj, da ne bi vzkliknila: “To je zagotovo Chiara.” Knjiga Chiare CorbelleRojeni smo in ne bomo nikoli več umrli, oziroma njena biografija, se je dotaknila najinih življenj že dolgo pred rojstvom punčke, ki jo danes imenujeva Chiara. Moja poročna priča in prijateljica ter redovnica se je v času velikih strahov v svojem življenju odločila, da za nekaj dni odide iz skupnosti v Assisiju. Tako je imela priložnost prebrati to knjigo, ki jo je povsem spremenila.


Chiara and Enrico Corbella

Preberite še:
Mlada mamica izgubila bitko z rakom. To je njena zgodba.

S tako močno svetlobo in navdušenim pogledom mi je pripovedovala o tej knjigi, da sem jo zares začela občudovati. Presenetil me je tudi vrstni red njenih misli, na novo pridobljeno zaupanje, motivacija in pogum, ki še danes oblikujejo njeno življenje. Kmalu zatem sem knjigo prebrala tudi sama. In moja prva želja je bila, da bi to veselje lahko prenesla na tistega, ki mi je bil najbolj pri srcu: moža Tomaža.

Če sem iskrena, ne morem izbrati pravih besed za razlago o tej knjigi. Ni besed, ki bi opisale, kako blizu nam je lahko večno življenje. Vem pa, da je avtorica to znala storiti. Ne z besedami, ampak le z pripovedovanjem dejstev, tako konkretnih, da se lahko v zgodbo popolnoma vživimo.


CHIARA BADANO

Preberite še:
Mladenka, ki je kljub popravnim izpitom v šoli postala blažena

Preizkušnje zakona

Najini zgodbi, ki je zgodba zaročenega para, je knjiga dala moč, saj sva preživljala mnoge temne dneve in trenutke šibkosti. Lahko sva črpala iz njenega življenja, ki je prevzelo vse najine pomanjkljivosti in negotovosti.

Potem sva se poročila. In spominjam se, da sem v sebi – morda nekoliko naivno, danes pa z globokim poznavanjem tega, kar sva bila, preden sva stopila pred oltar – mislila, da je “najhujšega konec”. Vsi tisti, ki se, tako kot midva, poznajo že od malih nog, vedo, da dolga leta skupne hoje pomenijo tudi težke trenutke in da ni vedno vse idilično. Svoj čarobni trenutek sva doživela pozneje in tega sva se močno zavedala.




Preberite še:
Težave v zakonu? Zatecite se po pomoč k sv. Rafaelu

Nosečnost ali služba?

Po poroki in evforiji je bil čas, ko sem se spopadla sama s seboj in s svojimi lastnimi zahtevami. V glavi sem imela lep načrt: ko se vrneva z medenih tednov, imam dve možnosti. Ali takoj zanosim ali pa se zaposlim.

V mladosti sem se zaklenila v neko vrsto hiperaktivnosti, pri kateri je bilo prepovedano ustavljanje in razmislek o tem, kar sem. To me je zelo strašilo. Z zaroko in poroko sem spoznala, kakšna lepota se skriva v meni, toda strah pred samoto v novi hiši in v novem kraju me je vznemiril. Mislila sem, da bo nosečnost zapolnila to praznino – velik trebuh sem razumela na način, da ne bom več sama s seboj. Delo je imelo name enak učinek.


PREGNANCY

Preberite še:
Vprašanja, na katera si morate odgovoriti še v času nosečnosti

Odpiranje življenju je dolg proces

Mislila sem si, da bova preživela v Milanu še največ dve leti, do takrat pa bova naredila vse, da bi si ustvarila popolno življenje v Perugii. Treba je bilo le preživeti dve leti, ali z otrokom ali s službo. Super načrt, a otroka ni in ni bilo. Zanosila sem šele po desetih mesecih, to pa je zame pomenilo živeti deset mesecev sama s seboj – v mojih očeh neskončno dolgo obdobje.

Ko zdaj gledam nazaj, ugotavljam, da je bilo teh deset mesecev zame pravzaprav čudežnih. Morala bi biti dva, jaz pa sem bila sama. Brez sorodnikov in brez znancev. Le tako sem se naučila prenašati tisto tišino v sebi, ne da bi me popolnoma prevzela panika. Tista tišina je bila kot plodna tla za tisto, da sem se naučila ljubiti: svojega moža, prostor, v katerem živimo, vse moje delo, pisanje, ki sem se ga naučila ceniti. In Chiaro.


SAD,COUPLE

Preberite še:
Ko otroka ni in ni

Niti služba niti otrok, ampak odkritje tega, da sva poročena

Spominjam se, kako zelo moteče je bilo zame odkritje, da nisem imela dela in da nisva mogla imeti otrok. Toda učila sem se malo po malo in čutila navzočnost Njega, ki je vedel, kako pomembna je bila zame ta lekcija. Nisem se počutila zapuščene, ker nama je takrat Bog dal možnost, da sva se spoznala in da sva spoznala. Na koncu nama je podaril tudi otroka. Ne tako, kot sem si predstavljala, ampak vseeno lepo.

Ta dogodek je v meni in v nama sprožil odprtost do življenja. To ne pomeni “imejva otroke, ne da bi ob tem preveč razmišljala”, ampak sva začela le sprejemati to, kar so naju vprašali na poročni dan. “Ali sta pripravljena z ljubeznijo sprejeti otroke, ki vam jih bo Bog dal?” Od nič do kolikor jih bo.


NIEPŁODNOŚĆ II STOPNIA

Preberite še:
Zakaj mnogo parov misli, da ima težave z neplodnostjo?

Naučila sem se narediti prostor za darila

Mož Chiare Corbelle, njeni sorodniki in prijatelji vsako leto organizirajo srečanja po Italiji. Z možem Tomažem sva že od nekdaj želela sodelovati, toda ko so bila srečanja organizirana v Milanu in okolici, sva bila v Perugii ali pa obratno. Ni bilo naključje, da so mesec, preden sva izvedela, da sem noseča, imeli srečanje blizu najinega doma, na katerem sva končno lahko sodelovala.

Ne morem povedati, kakšno neizmerno veselje je bilo to srečanje. Nisem bila več obsedena s seboj, svojim časom, željo po otrocih ali po zaposlitvi. In ko želja po posedovanju izgine, naredi prostor za darila, hvaležnost in življenje.

Mir, varnost, pogum … se rodijo v nas. In v nama si bila ti, najina ljubezen. Mala duša, ki si se pustila najti v pravem trenutku in nama vsak dan daješ možnost, da ostaneva odprta Življenju – brez odlašanja, včasih s strahom, a vedno z upanjem.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila italijanska izdaja Aleteie. Prevedel in priredil Tomaž Kavčič.




Preberite še:
To so stvari, za katerimi žaluje novopečena mama


BOY VIDEOGAMES

Preberite še:
5 načinov, kako nasilne video igrice vplivajo na otroke




Preberite še:
“Tudi mi smo lahko s svojim obnašanjem za nekoga vir stresa”

Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Tags:
nosečnostzakon
Top 10
Barbara Oprčkal
Moja izkušnja s covidom 19: Imela sem slabo v...
avgustin irena maucec
Lojze Grčman
Skoraj 25 let ob strani nepokretni ženi: "Nik...
father and daughter
Cerith Gardiner
Fotografije očeta in hčere skozi leta, ki so ...
GABRYSIA, KLARA, ROBERT
Dominika Cicha
Da bi skrbel za hudo bolno ženo, je pustil do...
web 3 martin golob vlog 47
Martin Golob
Če ne ubogaš, lahko hitro narediš zdraho in p...
Edifa
4 stavki o Jezusu, ki jih ne bi smeli govorit...
web 3 nejc skoberne 3
Lojze Grčman
Oče petih sinov: "Na neki točki se lahko le p...
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.