Rožni venec nas lahko nauči pokorščine, ponižnosti in nenavezanostiMedtem ko je rožni venec predvsem metoda molitve, s katero se približamo Bogu, ga lahko imenujemo tudi “pridigar”, saj nas uči kreposti, ki jih lahko posnemamo.
Ameriški duhovnik oče John Proctor v svoji knjigi z naslovom The Rosary Guide for Priests and People (Vodnik po rožnem vencu za duhovnike in vernike) pojasnjuje, kako je rožni venec “obenem tudi pridigar in učitelj. Kot učitelj mu pove, kaj naj verjame; kot pridigar pa mu oznanja, kako naj ravna … Človeka vodi v poznavanje Jezusovega življenja, nato pa k sledenju Njegove poti, udejanjanju Njegovih kreposti, posnemanju Njegovega življenja med ljudmi.”
Preberite še:
“Mami, rožni venec je dolgočasen!” Kako se odzvati?
Rožni venec nas uči kreposti s pomočjo premišljevanja ne le o Jezusovem življenju, temveč tudi o življenju Device Marije; “rožni venec nam v spodbudo razkriva Marijo kot zgled vseh kreposti.”
Proctor prav posebej izpostavlja tri kreposti, ki jih lahko pridobimo z molitvijo rožnega venca.
Preberite še:
Marija nam neprestano ponavlja: “Molite rožni venec!” Mamo pa je treba ubogati
Ponižnost
Ponižnost je navzoča v vseh skrivnostih rožnega venca in je tesno prepletena z vsako desetko.
Ponižnost je temelj naše duhovne zgradbe, brez katere bi se porušili kot majav tempelj. Najdemo jo v vsaki desetki. Učlovečenje je skrivnost največje ponižnosti – Najvišji postane Najnižji, Največji Najmanjši, Najmodrejši Otrok, Mogočni Bog postane nebogljen Otrok … Žalostne skrivnosti so ena sama ponižnost – od Vrta do Gore, eno samo, dolgotrajno, neprekinjeno dejanje najgloblje ponižnosti in ponižanja. Celo v zmagoslavju, ki se ga spominjamo v častitljivem delu rožnega venca, premišljujemo o povišanju nizkih. Tudi Marijo ves čas spoznavamo kot ponižno “Gospodovo deklo”.
Preberite še:
“Sprehod in rožni venec, oboje se da lepo združiti”
Pokorščina
Krepost, ki se je pogosto težko naučimo, je pokorščina in tudi ta je ves čas navzoča v molitvi rožnega venca.
Pokorščina je sestra ponižnosti, rojena istočasno iz iste matere, skupaj z njo raste, se krepi ali izgublja moč, z njo živi ali umre – pokorščina je za skrivnosti rožnega venca to, kar je nit za platno. Naš Gospod je prišel – zakaj? “Da bom izpolnil Tvojo voljo, moj Bog.” “Ne moja, temveč Tvoja volja naj se zgodi,” je bilo geslo Božjega življenja na zemlji.
Preberite še:
Nepopolno, a resnično: tako pri nas molimo rožni venec
Nenavezanost
Še ena zahtevna krepost, ki je izpostavljena skozi celoten rožni venec, je nenavezanost, kar pomeni, da nismo navezani na zemeljske stvari.
Nenavezanost in uboštvo duha. “Blagor ubogim v duhu,” je dejal Jezus, toda preden je to pridigal z besedo, nam je dal zgled s svojim življenjem. Hlev, revna mati, delavec kot krušni oče, revna hiška, učenci, ki so prišli iz ljudskih množic, razgaljenost na križu, pokop v izposojenem grobu. Vse to, kar je osvojilo tudi srce sv. Frančiška, je gotovo pomenilo, da je bil Jezus poročen in vse življenje zvest z “gospo Uboščino”.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
Preberite še:
“Treba je povedati tako, kot je. Če mečkamo in slepomišimo, smo prizadeti vsi”
Preberite še:
Ko ni časa za branje, lahko knjigo poslušamo
Preberite še:
5 pozitivnih učinkov tesnega odnosa med mamo in sinom