Jeza navadno zamegli naš dober namen, da bi popravili napako nekoga drugegaVideti napake pri drugih ljudeh je preprosto in pogosto jih poskušamo popravljati; svojim bližnjim kar naravnost povemo, kaj so po našem mnenju storili narobe. Žal je to še lažje storiti v jezi, lažje je izbruhniti, ko vidimo, da je nekdo drug storil napako, in se pritoževati nad njegovimi grehi.
Po besedah sv. Frančiška Saleškega pa je najboljši način za popravljanje napak bližnjega nesebična ljubezen. To metodologijo pojasnjuje v svojem delu Uvod v pobožno življenje.
Seveda je naša dolžnost, da se upremo zlu in zatremo napake tistih, za katere smo odgovorni, vztrajno in odločno, toda nežno in tiho. Nič bolj ne umiri pobesnelega slona kot pogled na jagnje; in nič bolj ne ustavi sile topovske krogle kot volna. Popravki, izrečeni v jezi, četudi jih blaži razum, niso nikoli tako učinkoviti kot tisti, ki so izrečeni povsem brez jeze; za razumno dušo, ki je naravno podrejena razumu, je prava tiranija, če je izpostavljena strasti, in če razum kadar koli vodi strast, ta postane neznosen, njegova preprosta pravila pa odvratna.
Frančišek Saleški ni proti temu, da bi drugega popravljali, goreče pa spodbuja, da to storimo z umirjenim duhom. V nasprotnem primeru bo naš popravek padel na neplodna tla in se v duši bližnjega ne bo ukoreninil.
Namesto da bi drugi naš popravek sprejel, ga bo zavrnil.
Kadar razum prevlada in vodi grajo, popravke in kaznovanje v mirnem duhu, četudi strogem, se s tem vsakdo strinja in je zadovoljen; če pa razum ovirajo jeza in skrbi (ki jih sv. Avguštin imenuje njene vojake), bo navzočega več strahu kot ljubezni, razum pa bo deležen zaničevanja in odpora.
Sv. Frančišek Saleški gre še dlje in zatrjuje, da noben človek ne bi smel živeti v jezi.
Ta isti sv. Avguštin v pismu Profuturusu zapiše, da je bolje zavrniti vstop vsakomur, ki deluje vsaj kanček jezno, četudi upravičeno; to pa zato, ker ko enkrat vstopi, se ga težko znebimo in iz drobne trščice hitro zraste mogočen tram.
Morda pridejo trenutki, ko je naša jeza upravičena, toda pogosto se ta jeza izkaže za neupravičeno, mi pa postanemo njeni sužnji in ji pustimo, da spodbuja vsa naša dejanja.
Predvsem pa, če želimo v življenju bližnjega resnično poskrbeti za spremembo, moramo k njemu pristopiti iskreno in ponižno. Morda ne bomo deležni takojšnjega odziva, toda zasejali bomo seme tja, kjer bi jeza odplaknila sleherno možnost za spreobrnjenje.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
