Jeza je čustvo, ki samo po sebi ni grešno. Jeza nas lahko celo spodbudi, da storimo kaj junaškega in se postavimo za ljudi, ki jih drugi preganjajo.
Toda veliko lažje je dopustiti, da nas jeza prevzame, v tem primeru pa naše besede ne odsevajo naše krščanske vere.
Sv. Hieronim je to dobro poznal, saj je daleč naokoli slovel po svojem vzkipljivem značaju. S svojo jezo se ni ponašal in je svoje besede pogosto obžaloval takoj zatem, ko jih je izrekel. Hitro so ga razburila dejanja drugih ljudi in njegove razprave z drugimi učenjaki niso bile prav nič prijetne.
Preberite še:
Kako vedeti, kdaj je vaša jeza zdrava, in kaj storiti, ko to ni
Kljub jezi svetnik
Zakaj je bil torej sv. Hieronim razglašen za svetnika, če je bil tako jezen človek in so ga vsi poznali po njegovih žaljivih besedah?
Papež Sikst V. je šel mimo slike sv. Hieronima s kamnom v roki in pripomnil: “Dobro, da imaš v roki kamen, kajti brez njega te Cerkev nikoli ne bi razglasila za svetega.”
Sikst je imel v mislih navado sv. Hieronima, da se je tolkel s kamenjem, kadar koli je bil skušan, ali za pokoro za svoje grehe. Zavedal se je, da ni popoln, zato se je pogosto postil, veliko je molil in Boga prosil usmiljenja.
Ko sem bil sam s tem sovražnikom, sem se v duhu vrgel pred Jezusove noge, jih močil s solzami in cele tedne s postom pokoril svoje meso. Ni me sram razkriti svojih skušnjav, obžalujem pa, da nisem več to, kar sem bil. Pogosto sem dneve in noči jokal, vzdihoval in se tolkel po prsih, dokler se ni vrnil tako zaželeni mir. Bal sem se celice, v kateri sem bival, kajti bila je priča nespodobnim predlogom mojega sovražnika: jezen sam nase in oborožen z izjemno strogostjo do samega sebe sem se odpravil v najbolj skrite kotičke divjine, in če sem kje našel ozke doline, divje hribe, razklane pečine, tam je bil moj kraj molitve, tam ječa za moje borno telo.
Preberite še:
Kako nenadzorovana jeza lahko odpre vrata hudiču
Poleg telesnih muk, ki si jih je zadajal, se je posvečal tudi preučevanju hebrejščine, da bi zatrl številne skušnjave, ki so ga mučile.
Ko je bila moja duša v ognju grešnih misli, ki naj bi se jim pokorilo tudi moje telo, sem postal učenec meniha, ki je bil Jud, da bi se od njega naučil hebrejske abecede.
Vsakokrat poklical Boga na pomoč
Sv. Hieronim se je vse življenje boril s svojim vzkipljivim značajem, toda vsakokrat, ko je padel, je na pomoč poklical Boga in storil vse, kar je bilo v njegovih močeh, da bi izboljšal svojo govorico.
Vsi se lahko zgledujemo po sv. Hieronimu in se zazremo v svoje življenje, še posebej, če smo nagnjeni k jezi. Ali obžalujemo jezo, s katero prizadenemo svoje bližnje? Ali smo preveč ponosni, da bi bili pripravljeni priznati svoje napake?
Od svetnikov nas ne ločujejo naše napake, temveč sposobnost, da Boga in druge prosimo odpuščanja. Če bomo to storili, bomo s svetniki imeli dosti več skupnega, kot bi pričakovali.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
Preberite še:
“Ko odpustimo, največjo uslugo naredimo sebi”
Preberite še:
Jeza, ki vas lahko zaščiti pred bolečino
Preberite še:
Preizkušnja vdovstva s petimi otroki: “Pomagalo je, da sem dala žalost iz sebe”
