“Starši, ne pustite si vzeti družine!” poudarja s. Magda Burger, s katero smo se pogovarjali o verouku v domači režijiV korona času so nekatere župnije verouk preprosto prekinile, druge so ga “prenesle” na splet, kateheti gradivo pošiljajo veroučencem, ti pa ga morajo (ob pomoči staršev) predelati sami. Marsikateri starši so ob tem ugotovili, da so nemočni, ker jim primanjkuje znanja.
V veliko pomoč so jim lahko gradiva, ki jih skupaj s kateheti pripravlja Slovenski katehetski urad (SKU). Pogovarjali smo se z njihovo sodelavko s. Magdo Burger, ki je pojasnila, kako naj se te naloge sploh lotimo in kaj je pri poučevanju o veri doma najpomembnejše.
Nekatere župnije zaradi protikoronskih ukrepov nimajo verouka. Tako so starši na neki način postali kateheti. Kako si lahko pri tem pomagajo z gradivi SKU? Kaj ponujate?
V evangelizacijskem pocesu imamo dve smernici: ena je poučevanje v veri, ki ji tradicionalno rečemo verouk, druga je pa življenje v veri, ki ji rečemo kateheza.
Starši naj s svojimi otroki najprej živijo to, za kar verjamejo, da se splača živeti.
To pomeni, da jim kažejo, kaj to pomeni živeti po veri. Spomnijo se na primer na to, kar so jim (ali jim tudi niso) dali njihovi starši: da se zjutraj ali zvečer moli, da se kdaj prebere kakšen svetopisemski odlomek, da imamo ob nedeljah, če ne moremo iti k maši, malo daljšo družinsko molitev ali pogovor o veri. Da tudi v teh težkih časih ne izgubljamo orientacije, da Bog še nekje je. To je srčika kateheze.
Kateheti smo opora staršem, da lahko živijo to, kar sem opisala. Staršem poskušamo pomagati s poučevanjem – da povemo, na čem sloni naše ravnanje, da znamo utemeljiti, zakaj je nedelja Gospodov dan, zakaj gremo ob nedeljah k maši. To znanje spada v vero-uk.
Preberite še:
Verouk kar doma: “Vera se lahko ukorenini le v ljubečem in varnem okolju družine”
Če poznamo tretjo Božjo zapoved, vemo, da je Gospodov dan dan za Boga in človeka. Vedeli bomo, da ob nedeljah lahko vsaj kakšno uro posvetimo Bogu, zaposlitev, šolo, učenje pa pustimo ob strani.
Pri SKU poskušamo staršem pomagati tako, da jim sistematično kažemo, kaj naj bi znali in kako živeli. Imamo spletno stran, na kateri redno objavljamo gradiva, ki so razporejena po osnovnošolski katehezi od prvega do devetega razreda.
Nekatere župnije imajo zdaj verouk na daljavo, kateheti pa veroučence zasipajo z učnim gradivom. Je treba vse dosledno predelati ali naj starši sami izberejo, si kaj poenostavijo?
Tudi marsikateri katehet je prepričan, da je njegov učni predmet najpomembnejši od vseh predmetov na šoli in v življenju. To je skušnjava vseh, ki kakorkoli poučujemo. Tisto, kar želimo posredovati, je za nas najpomembnejše. Hočeš nočeš si želiš, da bi tisti, ki te posluša, to vsebino tudi zagrabil kot pomembno.
Seveda je verska dimenzija v življenju vsakega človeka zelo pomemben element, če upoštevamo, da je to življenje odskočna deska za večnost. Življenje z odnosom do Boga je bistveno. Če se trudim za dober odnos do Boga, se vse drugo uredi. Star pregovor pravi: “Če je Bog na prvem mestu, je vse na pravem mestu.”
A tu govorimo o odnosu do Boga. Ta pa ne temelji zgolj na znanju in izpolnjevanju delovnih listov pri vero-uku. Kateheti mislimo, da je to eno od sredstev, da če damo veliko nalog in se bodo ljudje s tem vsaj mentalno ukvarjali, bo nekoč iz pameti vsaj nekaj pronicalo do srca in bo tam zraslo. V tej svoji zagnanosti res zasipamo ljudi. Ker če damo samo malo, morda iz tega ne bo nič. Tega pa, ker smo odgovorni, ne moremo tvegati.
Preberite še:
“Korona je v Cerkvi že dlje časa: ne poznamo se, odnosi so površni, naš verouk ne učinkuje”
Tam, kjer starši resnično, iskreno čutijo, da naloge presegajo sposobnost družine, da rušijo edinost in povezanost z Bogom, odgovornost vzamejo v svoje roke in naredijo, kot sami presodijo. Namesto izpolnjevanja gradiva z otroki naredijo kaj drugega. Pomembno je, da imamo, če nekaj odložimo ali opustimo, razlog, zakaj smo to storili, in naredimo nekaj, kar opuščeno v isti smeri nadgradi.
Na SKU veliko energije vložimo v oblikovanje družinskih bogoslužij za nedeljo. Predstavljamo si namreč, da čas, ko bi sicer bili v cerkvi pri maši, posvetimo družinskemu bogoslužju. V teh bogoslužjih je vedno kakšna dejavnost, ki družino poveže med seboj ali jo usmerja, da naredi nekaj skupnega, da skupaj zrastejo v boljše ljudi in s tem naredijo tudi nekaj dobrega za družbo.
Nekateri starši sicer želijo prenašati vero na svoje otroke, a za to nimajo dovolj znanja. Kako jim pomagate?
Tu pomagajo delovni listi, knjige, ki jih imajo otroci že doma. Otroci so na začetku leta že dobili gradivo v fizični obliki. Tam lahko najdejo pomoč. Vprašanja pa dobivamo tudi na katehetski urad (sku@rkc.si) in nanje redno odgovarjamo.
Tudi Slomškovo bralno priznanje daje ogromno literature, prek katere se lahko tako starši kot otroci izobražujejo. Pohvaliti pa je treba tudi založbo Družina, ki je na Biblosu zelo aktivna in ima ogromno svojih knjig tudi tam. Ker zdaj ne morem v knjižnico, lahko grem na Biblos po e-knjige.
Preberite še:
Verouk, ob katerem otroci niti ne pomislijo, da bi po birmi “odpadli”
Zakaj sploh potrebujemo znanje o veri?
Apostol Peter v svojem prvem pismu zapiše: Vaša vera v Jezusa Kristusa je pomembna in ko se zanj odločite, nosite v srcu vedno razlog vašega upanja, da boste o tem lahko pričevali, kadar vas kdo vpraša (prim. 1 Pet 3,13-16). Namen kateheze je prav to. Da skušamo v sebi ubesediti razlog naše vere in našega upanja. Da se tega naučimo.
Namen vero-uka je, da utemelji moje ravnanje. Nekateri pravijo, da vera in razum oziroma znanost ne gresta skupaj. Toda morata iti skupaj! Ljudje smo tako narejeni, da če ne razumemo, zakaj neko stvar počnemo, jo začnemo opuščati. Na verskem področju to opuščanje nima takojšnjih posledic. “Božja kazen” ni neka globa, neposredna kazen, dolgoročno pa se pokažejo učinki naših dejanj. Ti se izražajo v bolezni družbe, v napačni naravnanosti družbe (“Kam ta svet drvi?!”).
Komu na čast ob nedeljah ne smem delati? Sebi na čast! Ker so raziskave pokazale, da če konju vsaj en dan v tednu ne daš počitka, pogine. In ker si ljudje tega počitka, ki ga je Bog določil zaradi nas, ne privoščimo, imamo neskončno število bolezni. Eno občutimo tudi zdaj.
Te bolezni niso Božja kazen, ampak logična posledica nečesa, kar ni bilo po Božjih zakonih. To vidimo na vsakem koraku v naši družbi.
Verouk je precej podoben šolskim predmetom. Velik del je posvečen učenju molitvic, obrazcev. Je to pravilno?
Kar poslušamo pri vero-uku, premeljemo in spravimo v srce. Potem vemo, kako moramo živeti. Vero-uk je učenje vere, faktografsko, potem pa to premlevam in spravim v življenje. Tega preskoka sicer otroci ne zmorejo narediti sami, pokazati jim morajo starši. Starši pa imajo zaradi tradicije zadnjih 60, 100 let na tem področju primanjkljaj. Zdaj se kaže, da ne znamo živeti.
Zato imamo v družinskem bogoslužju vedno evangeljski odlomek in vprašanje, kako bomo to, kar smo slišali, živeli. Starši pri tem nadzorujejo otroke, a tudi otroci nadzorujejo starše. V naši družbi smo navajeni, da otrokom nekaj naložimo, sami pa živimo drugače. Ne gre tako. Otroci nas bodo posnemali, kakorkoli že se mi obnašamo.
Preberite še:
Ste tudi vi hodili k verouku le zato, da ste lahko šli k birmi?
Pravimo, da je družina osnovna celica Cerkve in družbe. A v praksi precej več časa posvetimo drugim stvarem, obveznostim. Kako naj to zavestno živimo?
Starši, ne pustite si vzeti družine! Temelji vzgoje so postavljeni do 5. leta. Kar otrok vidi, občuti, nese s sabo v življenje, je zapečateno v družini. Otrok se pri mami uči osnovnih odnosov, vidi odnos med očetom in mamo, kreše se s sorojenci, če jih ima. Vse drugo znanje je gradnja na tem temelju.
Če bo hudiču uspelo razbiti družino, bo dobil ljudi zase. Tega si zakonci, očetje in matere, ne smete pustiti vzeti. Tu vam Cerkev lahko stoji ob strani. Mislim, da se Cerkev trudi, da bi družina dobila hrano, ki jo potrebuje. Je pa res, da je odgovornost družin, koliko od te hrane jedo. Družine včasih ne vprašajo za tisto, kar potrebujejo. To je njihova soodgovornost.
Preberite še:
Pet zabavnih zgodbic, ki so se zgodile pri verouku
Preberite še:
Marianna – mati, ki je vzgojila blaženega
Preberite še:
“Glavna težava mnogih duhovnikov je občutek, da jih ljudje ne potrebujejo”
