Od soočanja s težko preizkušnjo bolezni do nove rodovitnosti zakoncev HariSimona in David Hari sta se spoznala na enem od karizmatičnih srečanj, ko je Simona pela v slavilni skupini, David pa je bil med obiskovalci. Prvi pogledi med učiteljico in kuharjem so se nadaljevali v spoznavanje prek Facebooka in številna srečanja v živo. Pred šestimi leti sta se poročila in se kmalu zatem soočila s preizkušnjo, ko otroka ni in ni. Z željo, da bi pomagala zakoncem, ki se soočajo s podobnimi težavami, sta pred štirimi leti ustanovila zavod Neplodnost in najina rodovitnost. Povezujeta ju tudi šport in narava.
Preberite še:
Ko otroka ni in ni
Ko par razmišlja o skupni prihodnosti, je tema pogovora tudi, koliko otrok bosta imela. Vidva sta se kmalu po poroki soočila z novico, da zaradi prestane bolezni enega od vaju ne bosta mogla imeti otrok. Kako sta vsak pri sebi doživljala to preizkušnjo?
Simona: Sama sem takoj po moževi operaciji občutila žalost, bolečino. Takrat mi je najbolj pomagala prijateljica, ki je rodila mrtvega otroka in je vedela, kaj pomeni doživljati globoko bolečino. Bila sem jezna na Boga. Ko sem pela v slavilni skupini, sem videla ogromno ozdravljenj, čudežev. Kako, Bog, ne moreš ozdraviti v najinem primeru?!
Zdaj po šestih letih vidim, da je Bog tudi takrat delal čudeže. Ne po mojih načrtih, ampak po Njegovih poteh, ki so nam nevidne. Zdaj vidim, da je bil čudež to, da je David ostal živ, zdrav, iz tega je nastal najin zavod, spoznala sva veliko novih ljudi. Je ogromno čudežev, ampak mi si jih razlagamo po svoje in jih želimo doživeti drugače. Pri Bogu pa itak ni nič nemogoče, tudi če gre za primer telesne neplodnosti.
David: Po poroki sva šla na romanje v Medžugorje, da bi na nek način mogoče vendarle “izsilila” čudež. A Bog je imel druge načrte. Imel sem operacijo, vse je bilo v redu, ni šlo za invazivnega raka. V tistem trenutku sem bil najbolj vesel ozdravitve. Zavedanje o otrocih je za menoj prišlo čez pol leta. Sledila je žalost, kaj bo naprej, ko ne bo potomstva. Žena je potem na internetu našla zakonsko skupino Najina drugačna pot v Ljubljani. Po hitrem postopku sva se udeležila srečanja in tam sva se počutila sprejeta, izpolnjena. V skupini so zakonci s podobno izkušnjo in takrat sva se zavedala, da nisva sama v tej preizkušnji. Za naju se za začel odpirati popolnoma nov svet.
Simona: Že ob njegovi operaciji sva ogromno ljudem poslala sporočilo za molitev. Čez čas nama je kolegica povedala, da so njeni starši vsak dan molili za naju, pa naju sploh niso poznali. To naju je zelo pretreslo. Vidiva, da če ne bi imela teh molitev, bi bila zagotovo čisto na dnu in vprašanje, kaj bi bilo z nama.
Preberite še:
11 nasvetov za pare, ki se soočajo z neplodnostjo
Gotovo takšno dejstvo zamaje še tako trden odnos. Vidva sta se v tistem obdobju še bolj povezala. Na kaj sta se naslanjala, kako sta drugje poiskala smisel vajinega zakona?
David: Začela sva se odkrito pogovarjati o najinih čustvih. Normalno, da včasih malce težje razumemo drug drugega. Na začetku, ko sem bil sam tako vesel, da sem zdrav, drug drugega nisva dobro slišala. Potem pa sva si vedno bolj sproti povedala, kaj čutiva. Zakaj bi morala biti slabe volje, uničena in malodušna, če si to lahko podeliva in je veliko lažje.
Simona: Zelo nama je pomagal duhovni voditelj, ki naju je bodril v tem. Zase vem, da sem bila – kljub temu, da prihajam iz verne družine in smo redno hodili k maši – takrat tako jezna na Boga, da sem neko nedeljo prvič v življenju rekla, da ne bom šla k maši. Pa sem kljub vsemu šla. Sledil je proces sprejemanja, odpuščanja. Pri tem so mi najbolj pomagala romanja v Medžugorje. Tam je poseben, milostni kraj, zato sem to lažje sprejela.
Med drugim sta pred štirimi leti z željo, da bi pomagala zakoncem, ki se podobno kot vidva soočajo z izkušnjo, ko otroka ni in ni, ustanovila zavod Neplodnost in najina rodovitnost.
Simona: Zavod je nastal po milostni poti. Najprej sva bila prostovoljca pri Zavodu Živim. Tam nama je bilo super, ampak sva se spraševala, kaj bi lahko storili za pare, ki se soočamo s tem, da otroka ni. Ob tem smo se že pogovarjali, da bi midva ustanovila svoj zavod. Potem je po pošti čudežno prihajal denar, ki sva ga potrebovala, da sva odprla zavod. Vse se je poklopilo, tudi midva sva predelala čustva in se pomirila v sebi.
Zavod je namenjen vsem parom s podobno izkušnjo, da bi videli, da niso sami in da so še drugi pari, s katerimi lahko podelijo svojo bolečino, svojo preizkušnjo, da se lahko na nekoga naslonijo. Z raznimi predavanji, srečanji in zakonskimi skupinami jim lahko olajšamo situacijo.
Gre za zelo težko temo in pari se težko izpostavijo. Če se kdo opogumi, nama kaj napiše, pokličejo že redkeje. Najboljše pa je bilo, ko smo imeli svete maše. Vsako leto smo po različnih koncih Slovenije imeli vsaj štiri svete maše za pare, ki si želijo otrok. Ko smo imeli sv. mašo v Preski pri Medvodah, jo je daroval pokojni nadškof Uran. Prišlo je 16 parov, to je bil za naju čudež. Spraševala sva se, kako, če se pa nama nihče ne javi. Tam pa je bilo veliko lažje, saj so se izgubili v množici. Vsi ti pari so šli na molitev k nadškofu Uranu in pozneje smo izvedeli, da so trije pari zanosili. Nadškof Uran je velik priprošnjik.
Preberite še:
Stigma neplodnosti: “Bratje, sestre, mame, očetje, tete, strici, ne gnjavite ju.”
Kako pa sta sprejemala dejstvo, da so vajini prijatelji medtem dobivali otroke? So se vaši odnosi kaj spremenili?
David: Zelo.
Simona: Predzakonska skupina, v kateri sva bila, se je pozneje preimenovala v zakonsko. Vsi so dobivali otroke. Ugotoviš, da težko sodeluješ v skupini, kjer se slej ko prej začnejo pogovarjati o otrocih, o vzgoji. Odločila sva se, da bova vključena samo v zakonsko skupino za zakonce, ki se soočajo z neplodnostjo.
Odnosi s prijatelji so se spremenili. Niso se čisto prekinili, ampak ni več toliko stikov, ker imajo – čisto normalno – skrbi s svojimi otroki in se več družijo s pari, ki imajo otroke. Midva pa sva potem prek teh zakonskih skupin dobila nove prijatelje, nove zakonce, ki se soočajo s podobno izkušnjo kot midva. Obenem še vedno ohranjaš stik s prejšnjimi prijatelji, a ne več v tolikšni meri.
Postane opazovanje srečnih družin okoli sebe sčasoma kaj lažje?
Simona: Mi vidimo mlade družine z otroki samo navzven. Ne vemo pa, s kakšnimi preizkušnjami se ta družina spopada. Vprašanje, če je za štirimi zidovi res srečna. Najtežje je bilo seveda ob prvih trenutkih soočanja s preizkušnjo neplodnosti. Takrat so bili težji trenutki pri družinskih svetih mašah. Sčasoma je veliko lažje, ker znaš to osmisliti. Obenem spoznaš, da je tudi najin zakon lahko še kako rodoviten, saj rodovitnost zakona ni vezana samo na rojevanje. Biti rodoviten pomeni dajati svoj sad v življenju s svojimi talenti in darujočo ljubeznijo – to lahko prinaša veliko dobrega v ta svet.
Od parov, ki so poročeni že več let, kar nekako pričakujemo, da nam bodo slej ko prej sporočili, da pričakujejo otroka. S tem verjetno še povečujemo njihovo bolečino. Kaj lahko storimo, da ne bi bilo tako?
David: Marsikdo naju vpraša, kaj še čakava. Pa odgovorim, da midva nič ne čakava. S tem na nek način tudi dava vedeti, da ni vse samoumevno.
Simona: Največ lahko pomagajo s tem, da ne postavljajo takih vprašanj. Kot drugo pa je nama zelo pomagalo, ko nama je kdo rekel, da moli za naju. To je največ vredno. Čutila sva, da naju ta molitev nosi. In to, da te sprejmejo takšnega, kot si, da te želijo slišati, da te ne pomilujejo.
Preberite še:
To so zelo dobre alternative umetni oploditvi
Kako pa se naj se na takšna pogosto vsiljiva vprašanja odzovejo pari, ki se soočajo s preizkušnjo, ko otroka ni in ni?
Simona: Morda so ravno taka vprašanja priložnost, da razložiš delček svoje zgodbe. Da drugi vidijo, kakšen dar so otroci, ki jih imajo.
Lahko se pojavijo tudi odzivi okolice, ki pravi: ah, saj bosta pa posvojila. Pa je res tako preprosto?
David: Tudi midva sva mislila, da je. Ko sva začela obiskovati zakonsko skupino, sva spoznala kar nekaj zakoncev, ki so posvojili otroka. Pari, ki so noseči, se na prihod otroka pripravljajo devet mesecev, ti pa se moraš odgovorno odločiti v nekaj dneh. Posvojitev mora biti klic v srcu, klic med možem in ženo. To ni nekaj, kar bi samo zakrpalo bolečino, da nimava svojih otrok in si jih želiva. Mora biti klic od Boga, da posvojiš tujega otroka in mu daš možnost boljšega življenja.
Simona: Na predzakonski skupini sva poslušala pričevanje osebe, ki je bila tudi sama posvojena. Sledilo je vprašanje patra Vitala Vidra: “Kaj pa, če ne boste mogli imeti otrok?” Kar izstrelila sva: “Posvojila bova.” Ko pa je dejansko prišlo do te preizkušnje, vidiš, da ni tako preprosto. Gre za veliko razmisleka, premlevanja, razločevanja, ali je to najina pot. Obenem pa ni nič narobe, če že v tem času, ko še razločuješ, oddaš prošnjo na center in se kljub vsemu še vedno lahko odločiš.
Verjetno je pogosto težava tudi to, da se o tej temi pravzaprav ne znamo ali ne upamo pogovarjati? Kaj skozi vajino izkušnjo opažata vidva?
Simona: Pari o tem težko govorijo, ker gre za intimo. Lahko je iti do zdravnika in se truditi po predpisanem postopku, težje pa je o tem spregovoriti, ubesediti, se s tem soočiti. Ampak pomembno se je s tem soočiti. Če se ne pogovarjamo, vse ostaja v nas, otrok pa tega ne more razrešiti.
Preberite še:
“Jezusa ne zanima, koliko lučk imate in kako so očiščene šipe. To ni bistveno.” Kaj pa je?
Preberite še:
Je Marija v Betlehem res prijahala na osličku?
Preberite še:
Pustila je svet mode, da bi pri Mariji našla mir
