Mlada starša Tina in Nejc Presečnik o velikih znamenjih Božje navzočnosti v njunem življenjuTina in Nejc Presečnik sta poročena dobro leto in sta mlada starša 4-mesečnega Izaka. Tina je zaključila študij socialnega dela in zakonskih in družinskih študij, Nejc pa piše magistrsko nalogo na elektrotehnični fakulteti. Tina prihaja iz okolice Ptuja, Nejc pa iz okolice Mozirja, trenutno živijo v Ljubljani. Spoznala sta se najprej pri Frančiškovi mladini, oba pa sta med študijem bivala v Frančiškovem študentskem domu, kjer se je začela njuna skupna pot.
Preberite še:
Študentska mama: “Ko si mlad, pri kakšnih stvareh manj kompliciraš”
Kaj vaju je pritegnilo drug pri drugem?
Tina: Ko sva bila prvič skupaj na Frami na srečanju, me je pritegnilo, kako Nejc razmišlja, kako gre v globino, kako se zna pogovarjati. Vedno mi je bilo zelo prijetno se pogovarjati z njim. Zdelo se mi je, da mu lahko povem kar koli, da me res posluša. To, da se lahko pogovarjava, mi je še vedno najbolj všeč pri njem.
Nejc: Ko smo imeli v študentskem domu vsake toliko zabavo, kjer smo plesali, se mi zdi, da sva v nekem obdobju s Tino vedno pristala skupaj in se pogovarjala. Res so šli najini pogovori v globino. To me je pri Tini najbolj pritegnilo, da sem se ob njej res počutil tako varnega, da sem lahko odpiral tudi take teme. Iskrenost je v odnosu zame velika vrednota.
Tina: Nejc tudi zelo dobro pleše, kar mi je bilo zelo všeč. (smeh)
Preberite še:
Po poroki je “več veselja, sprehodov, dobrih večerov, a tudi butastih in manj butastih prepirov”
Kako je dozorela vajina odločitev, da se bosta poročila?
Nejc: Vedela sva, da se želiva poročiti, ampak jaz sem za ta korak potreboval več časa. Želel sem si, da bi jaz Tino zaprosil, da bi bila to moja odločitev. Kar nekaj časa sva potrebovala, da je Tina sprejela, da še nisem pripravljen, in da sem jaz sprejel, da je v redu, če še nisem pripravljen. V tistem obdobju sva se res veliko pogovarjala in odločitev je v meni sčasoma dozorela. Strah je bil še vedno precej prisoten. Tudi molila sva za to, da bi odločitev sprejel v pravem trenutku. Ko sem se odločil, me je bilo še kar strah, ko pa sem Tino zaročil, takrat pa sem začutil res gotovost. Za to sem resnično hvaležen. Strah me je bilo, da bom tudi po zaroki čutil negotovost, ampak sem bil res miren.
Tina: Jaz sem zelo hitro začela razmišljati o poroki. Nejc je bil moj prvi fant, občutek sem imela, da je to to, da ne morem spoznati boljšega, da želim biti z njim vse življenje. Zato sem začela sanjati o poroki in Nejcu govoriti, kdaj se bova poročila … Ko sem videla, da on še ni na tej točki, mi je bilo najprej težko. Nato sem se učila to sprejemati in ko me je zaročil in sem videla, da je on odločen, da je to to, sem bila res mirna. Ko se je on odločil, sem videla, da je to res prava pot. Njegova moška odločnost in trdnost je tudi mene potrdila v tej odločitvi.
Preberite še:
Preden sta šla na zmenek, je morala v delavnici še kaj pobrusiti
Kaj bi rekla vajinim vrstnikom, kaj lahko pomaga pri odločanju za poroko?
Tina: Mislim, da zelo veliko pomaga iskren pogovor, da si priznaš, česa te je strah, kaj te skrbi in da se lahko iskreno pogovoriš o tem. Meni je pomagala tudi molitev in izročanje.
Nejc: Se strinjam s Tino, hkrati pa se mi zdi dobro, da gledamo na čas skupne hoje kot na čas, namenjen temu, da sprejmeš neko odločitev. Vedel sem, da se želim z nekom poročiti. In ko sva bila s Tino še fant in punca, sem vedel, da je treba sprejeti neko odločitev, da ne moreva biti fant in punca v nedogled. Tudi če bi to pomenilo, da se ne bova poročila. Zdi se mi, da če greš s tako miselnostjo v nek odnos, te to mora nekam pripeljati. In tudi strahovi, ki sem jih občutil … začneš razmišljati o njih, od kod sploh prihajajo. Na tak način greš lahko enkrat mimo njih in se za nekaj odločiš.
Preberite še:
10 napotkov, kako od zmenkov do trdnega zakona
Izak je kar hitro prišel. Vaju je presenetil ali sta si ga želela čim prej?
Tina: Naju je kar presenetil.
Nejc: Bila sva odprta za otroke, ampak ko sva izvedela, da ga bova dobila tako hitro, je bil to šok za naju. Na začetku sva to novico kar težko sprejela. Naredila sva si neke načrte, da si želiva še nekaj časa preživeti sama, da bova najprej v dvojini in se tako navadila na skupno življenje, ker prej nisva živela skupaj. Ko sva izvedela za nosečnost, sva imela občutek, kot da je Bog najine načrte malo povozil.
Tina: Da naju je Bog preslišal. Vedel je, kakšen je najin načrt, in vse skupaj podrl, si izmislil svoj načrt in zdaj bi rad, da midva to kar sprejmeva. Sicer nisva nikoli pomislila, da ne bi sprejela tega otroka, nama je bilo pa težko sprejeti to, da bo najino življenje drugačno, kot sva si zamislila.
Nejc: Doživljala pa sva tudi neke strahove, ki so najbrž normalni. Dejansko se vse spremeni in ne veš, kaj prihaja. (Izak začudeno gleda!)
Preberite še:
Šest stavkov, ki jih nikoli ne smete reči mladi mamici
Kdaj sta Izaka v polnosti vzljubila?
Nejc: Veseliti sva se ga začela po nekaj tednih. Veliko sva se pogovarjala o tem, se mi zdi, da sva vedno bolj spoznavala, da je v resnici zdaj najbolj primeren trenutek za to. Tudi danes sem jaz neizmerno hvaležen za to, da je Izak prišel v trenutku, ko je prišel. Zdelo bi se mi škoda, če bi še čakala, pa bi gotovo še nekaj časa čakala. Zares, vzljubiš ga … Meni se zdi, da ga imam vedno bolj rad. Ko se je rodil, ga sploh še nisem poznal in to je bilo zanimivo občutje. Mislil sem, da ga bom imel najbolj rad na svetu, ko ga bom videl, pa mi je bil na začetku še malo tuj. Seveda sem ga imel rad, ampak to je vedno bolj raslo. Ko se začne smejati … Res se mi zdi, da ga imam vedno bolj rad.
Tina: Čisto zares me je zadelo, ko sem ga videla prvič na ultrazvoku, takrat sem res dojela, da je v meni neko bitje, ki raste. Bila sem zelo hvaležna, da sem se ga lahko veselila. Sem pa tudi jaz hvaležna, da je imel Bog tak načrt. Izaka imam res rada.
Kako iz te svoje izkušnje gledata na Marijino in Jožefovo zgodbo in Jezusovo rojstvo?
Nejc: V resnici bi se lahko kar poistovetil z marsičem.
Tina: Mene vedno znova nagovarja to, kako je Marija lahko rekla, naj se zgodi, popolnoma je zaupala in se prepustila. Jaz pač tega nisem zmogla, vseeno sem potrebovala nekaj časa, da sem rekla: ok, Bog, naj bo po tvojem načrtu.
Nejc: Tudi jaz bi si želel, da bi tako z zaupanjem sprejemal vsa presenečenja in preizkušnje, ki bodo še prišle. Želim si tudi Jožefove trdnosti.
Celoten intervju lahko preberete v dvojni, praznični številki tednika Družina.
Preberite še:
“V naši družbi smo navajeni, da otrokom nekaj naložimo, sami pa živimo drugače. Ne gre tako”
Preberite še:
Zaupanje je, ko mladi povedo stvari, ki si jih ne upajo niti staršem
Preberite še:
Družina z 12 otroki: Treba je tvegati in zaupati
