Philippe de Maistre, kaplan na pariški zasebni katoliški šoli Collège-lycée Stanislas, pojasnjuje različne stopnje duhovnega življenja otrok in adolescentov.
Do 2. leta – zavedanje ljubezni: videti njeno skrivnost
Otrok je v odnosu z Bogom že od trenutka spočetja, ko Bog otroku vdihne dušo. V nasprotju s tem, kar je menil Freud, je otrok, ki je neločljivo povezan z materjo, od samega začetka ves potopljen v ljubezen. In Bog govori v tem ljubečem maternem jeziku.
Otrok zaznava svoj notranji svet in svet okoli sebe, zato je molitev staršev z otrokom pomembna že od nosečnosti naprej. Otrok je občutljiv na očetov glas, zato naj se oče z njim pogovarja in ga blagoslavlja že v maternici.
Jezus je rekel: “Pustite otroke, naj prihajajo k meni” (Mr 10,14). Prek občutenja ljubezni v telesu otrok dobi temeljno izkušnjo srečanja z Bogom, čeprav ga še ne razume.
Preberite še:
Harvardska raziskava razkrila prednosti obiskovanja bogoslužja v otroštvu
Od 3. do 7. leta – zavedanje luči: temelji vere
Pred obdobjem razuma se otrok loči od svoje matere in ugotovi, da živi v skupnosti. Od tretjega leta naprej se pojavi otrokov “mali jaz”: otrok zapusti prvotno skupnost in se ji postavi nasproti. To je “jaz” greh, ki ga starši vidijo kot neubogljivost. Izziv zgodnje vzgoje je v tem, da ta “jaz” postavimo znotraj prvotne zaveze, ki jo je Bog sklenil s starši.
Otrokom je treba brati zgodbe iz Stare zaveze: zgodbe o žrtvovanju Izaka, o Kajnu in Abelu, o Jožefu in njegovih bratih ter druge. Prek teh navdušujočih zgodb, ki se otrok dotaknejo, lahko gradijo ljubeč odnos z Bogom.
Sveto pismo – odgovor na vse težave
Naučijo se, da se vse družinske težave ne končajo tragično. Odpuščanje, usmiljenje in blagoslov še vedno obstajajo, končna rešitev pa je v spravi. Slišati morajo zgodbe o svetopisemskih očakih. Naj se potopijo v Sveto pismo z istim navdušenjem, kot ga imajo ob poslušanju fantazijskih zgodb – v njem bodo našli odgovore na vse duhovne in čustvene težave iz družinskega življenja.
Pogovarjamo se lahko tudi o stvarjenju in Adamu in Evi ter jim povemo, da so ustvarjeni po Božji podobi. Predvsem pa se je treba pogovarjati o nebesih. To obdobje je najboljši čas za to, saj otrok lažje dojema smrt kot prehod v nebesa kot odrasli.
Med tretjim in šestim letom še ne moremo govoriti o avtonomni duhovnosti, lahko pa govorimo o tem, da naša duša prihaja od Boga, da je nevidna dimenzija, ki jo otrok skriva v sebi. Lahko jim povemo, da svoje telo vidijo, dušo pa čutijo, ko se zberejo in zaprejo oči ter se obrnejo neposredno na Boga. Pomembno je, da z otrokom ne govorimo o Bogu na splošno, ampak posebej o Jezusu, Očetu in Svetem Duhu.
Preberite še:
Kako smo z otroki začeli brati Sveto pismo
Od 7. do 10. leta – obdobje razuma: razvoj notranjosti
To obdobje se v psihologiji imenuje obdobje latentnosti. Bog v otroku želi razviti notranjo dimenzijo. Zdaj ni več dovolj samo barvanje risbic, ampak postane pomembno znanje – poznavanje Jezusovega življenja in molitvic. Otroci se zavejo greha in se naučijo prositi za odpuščanje. K spovedi gredo tako pogosto, kot želijo.
Med družinsko molitvijo si je treba vzeti čas za tišino. Otrok se lahko zaupa Jezusu in ga občuduje. Do tega trenutka je otrok pretežno sledil svojim staršem, zdaj pa sam razvije občutek za dobro in slabo. Ko otroke vprašamo, kako se počutijo, ko naredijo dobro delo ali po spovedi, jim pomagamo ubesediti to veliko luč, ki jo prejmejo v intimnosti svoje vesti. Enako velja za slaba dejanja – vprašajo se lahko, zakaj so žalostni. Spregovori jim glas vesti.
Otrok mora ponotranjiti evangelij. Starši jim lahko berejo ali dajo v branje življenjepis arškega župnika. Otrok se bo zavedal, da del njega pripada le Bogu. Zaradi tega je sveti Pij X. predlagal, naj bosta zakrament svete spovedi in prvega svetega obhajila tik pred obdobjem razuma. Otrok ima neodvisen občutek za dobro in slabo in lahko že razume, da je Jezus vedno navzoč.
Preberite še:
Otroški biseri o Jezusu, maši, veri, nebesih … Nasmejte se na njihov račun
Od 10. do 13. leta – zavest življenja: čas prijateljstev
To je obdobje upanja, ko Bog pokaže, da je poln življenja. Bog kliče na odprto morje – vsega ne moremo doživeti v družini. Mlad človek mora iti iz družine in šolskega kroga ter skleniti nova zavezništva, razviti mora občutek tovarištva, spoznati mora duhovne voditelje, prepoznati širšo družino. Ko se druži s starejšimi fanti in dekleti, želja po rasti prek igre in prijateljstva dobi duhovno dimenzijo. Ko odkrije bratstvo, odkrije Cerkev. Otrok se mora v tem obdobju naučiti uporabljati Sveto pismo. V tem času se razvija tako intelektualno kot tudi duhovno.
Prijateljstvo je moralna in duhovna izkušnja, ki zahteva zvestobo in nam omogoča rast. Ob spraševanju vesti otroka lahko vprašamo, kako si izbira prijatelje, katere odgovornosti prevzema v šoli, na kakšen način čuti odgovornost do drugih, kako pomaga drugim pri njihovi rasti.
Preberite še:
8 načinov za pomoč otrokom, če jih vrstniki zbadajo zaradi njihove vere
Od 13. leta naprej – zavest ognja: adolescenca v dosegi resnične svobode
Bistveno je, da sprejmemo, da je adolescenca predvsem duhovni dogodek. Adolescenca je obdobje ognja, v katerem se otroško srce obrne navzven. Od tod napetosti – celo med Jezusom in njegovo materjo. “Kako da sta me iskala? Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?” (Lk 2,49) jima je odgovoril pri dvanajstih letih.
Adolescenti spoznajo, da niso bili ustvarjeni le zato, da bi sprejemali ljubezen in mirno živeli ter rasli v Gospodovi luči. Želja v njihovem srcu je večja kot svet, v katerem živijo – ta postaja zanje premajhen. Ustvarjeni so bili za ljubezen. V njih se je vžgal Božji ogenj, zato adolescence ne smemo zreducirati na “nehvaležno obdobje”. Otrok potrebuje Mojzesa za prečkanje Rdečega morja, te duhovne izkušnje ognja: potrebuje potrditev.
Maša ostaja temeljna. Če se otrok pritožuje glede obiska maše, mu lahko starši rečejo, da so na poročni dan in pri njegovem krstu obljubili, da mu bodo posredovali vero. Glede greha naj premišljujejo besede: “Ne delam namreč dobrega, ki ga hočem, marveč delam zlo, ki ga nočem.” (Rim 7,19) Pri desetih letih so otroci pravičniški, moralistični, pozneje pa so bolj razdvojeni. Življenje dojemajo bolj v tragični luči. Gre za napetost med željo po absolutnem in zavedanjem meja in slabosti.
Preberite še:
“Kar zaboli me, ko slišim kritiko čez mladino, ki se po birmi odvrne od vere”
Pomen junaških vzornikov
Adolescentom se zdi življenje preveč ozko, da bi zadovoljilo vzgibe njihovega srca. Da bi našli pot iz te slepe ulice, morajo najstniki imeti močne vzornike, ki so tudi sami šli čez to obdobje. Potrebujejo junake. Brati morajo življenja mučencev – ni dovolj, da se poistovetijo s svojimi najljubšimi športniki.
Adolescenti skušajo odkriti smisel, kdo v resnici so, a tega ne bodo odkrili v ogledalu, na družabnih omrežjih ali v zvezi. Iti morajo iz sebe in dobiti močne izkušnje evangelizacije, služenja brezdomcem ali drugim pomoči potrebnim. Iti morajo prek sebe in izkusiti resnično omamljenost od veselja v razdajanju. V nasprotnem primeru bodo raj iskali v napačnih stvareh, kot so spolnost in droge.
Krščansko življenje, ki izpolnjuje, je življenje, ki se daruje. Mlad človek je lahko dar za druge in gre prek meja smrti in ločitve z močno izkušnjo ognja. Jezus je spremenil vodo v vino – in adolescenti morajo izkusiti trezno omamljenost s Svetim Duhom.
Avtorica prispevka je Olivia de Fournas.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Urška Vintar.
Preberite še:
12 najboljših vzgojnih receptov naših sogovornikov v letu 2020
Preberite še:
Njene ročice so bile kot nohti staršev, danes pa je zdrava petletnica
Preberite še:
Papež odpisal hudo bolni mamici in ji povrnil upanje
