“Norost v očeh ljudi, a ne v očeh Boga”Po letih razločevanja je mlada francoska učiteljica Stéphanie pri svojih 26 letih sprejela življenjsko odločitev: vstopila bo v samostan in svoje življenje popolnoma posvetila Bogu. Z njo smo se srečali nekaj dni pred njenim odhodom v skupnost benediktink v opatiji Notre-Dame du Pesquié v pokrajini Okcitanija.
Preberite še:
Hrepenela je po možu, Bog pa ji je pripravil drugačno pot – posvečeno življenje
Kdaj natančno ste znova našli svojo vero?
V resnici je nikoli nisem zares izgubila. Potem ko mi je umrla sestra, se je moja nekoliko zaspana vera predramila: začela sem globoko verovati in zaželela sem si, da bi lahko v življenju duhovno nenehno napredovala.
Sestrina smrt je imela pri mojem razločevanju veliko vlogo. V mojem duhovnem življenju je sprožila pravi preobrat, ker sem se takrat zavedela pomena našega življenja, da smo na Zemlji zgolj omejen čas, da prihajamo od Boga in da se bomo k Njemu nekoč vrnili. Izhajam tudi iz zelo verne katoliške družine, a mislim, da sem do tistega trenutka v cerkev hodila bolj iz navade in posnemanja.
Kdaj je v vas začela kliti ideja o redovniškem življenju?
Nekaj let pozneje, leta 2008, sem med mašo ob koncu nekega romanja začutila Božji klic in močno željo, da bi ga ljubila. Od tega trenutka naprej sem čutila z žejo po Absolutnem. Ideja, da bi Mu posvetila življenje in vstopila v samostan, je postala vse bolj navzoča. Čutila sem resnično ljubezen do Boga, kot bi se vanj zaljubila. Čutila sem potrebo, da grem vsak dan k maši in da svoj čas preživim ob Njem.
Ta velika želja je trajala le nekaj mesecev. Leta so minevala in željo sem postavila na stran, čeprav se je tu in tam kdaj pojavila. Zaposlila sem se kot učiteljica in živela svoje preprosto življenje. Bila sem zadovoljna, a ne izpolnjena. Sčasoma je moja želja, da bi Boga postavila v središče svojega življenja, znova rasla. Vsako jutro sem začela moliti in Boga prosila, naj mi pomaga do prave usmeritve v življenju.
Ko sem odhajala na duhovne vaje v tišini, me je duhovni spremljevalec vprašal, zakaj svojega življenja ne posvetim Bogu. Ideja, ki me v bistvu nikdar ni zapustila, je zdaj postala očitnost … a to dejstvo je bilo vrtoglavo! Žejalo me je po Bogu, to je res, vendar je bila tako radikalna odločitev zelo težka.
Preberite še:
Odločitev za redovno življenje pri 18 letih: “Doma so mislili, da gre za najstniško muho”
Komu ste najprej povedali o svoji odločitvi?
Še preden sem stopila k svoji družini ali duhovnemu spremljevalcu, sem šla do svoje ravnateljice. Vrglo jo je s stola. Starši so se novice izredno razveselili, hkrati so jih preplavila čustva, saj so vedeli, da se bomo odslej lahko manj videvali. Občudujem njihov pogum in vero. Mami mi je zaupala, da je svoje otroke vedno videla kot Božji dar in da konec koncev vsi pripadamo Njemu.
Kateri svetniki so vam bili vodniki na vaši poti razločevanja in odločanja?
Sveta Terezija mi je pomagala živeti sedanji trenutek. Ob njej sem se zavedela svoje majhnosti pred Božjo ljubeznijo. Za vodnika mi je bil tudi sveti Benedikt; svojo odločitev sem sprejela prav na njegov god. Zelo rada imam tudi t. i. molitev izročitve blaženega Karla de Foucaulda, ki jo skušam moliti vsak dan.
Kakšen je vaš pogled na življenje, ki ga zapuščate? Ne boste pogrešali večerov s prijatelji, ljubezenskega odnosa ali preprosto vašega vsakdanjika?
Če sem iskrena, se mi vse to zdi celo nekoliko površinsko. Svoje sreče ne najdemo v tem, ampak v globljih odnosih. Moja vera mi narekuje, naj ne živim površinsko in plitko, ker tam ni Boga. Gotovo bom pogrešala trenutke z družino in prijatelji in zavedam se, da se bom morala marsičemu odreči, vendar sem trdno prepričana, da mi je tukaj manjkalo tisto bistveno in da bom to našla v opatiji. Verjetno se v očeh ljudi moje početje zdi norost, a v očeh Boga ni tako.
Preberite še:
Bil je na obeh straneh mikrofona, želel v Hollywood, poslanstvo pa našel pri kapucinih
Kaj po vašem mnenju redovnice doprinašajo družbi?
Redovnice se umaknejo od sveta, a so hkrati v njem zelo navzoče. Sledijo dogajanju v svetu in ne zamudijo trenutka, da ne bi molile za vse človeštvo. Njihove molitve so pomembne, gre za prave varuhinje nevidnega: nihče jih ne vidi, a so za družbo nepogrešljive. Živimo namreč v svetu individualizma, ki je brez opornih točk in ki bolj kot kdaj koli prej potrebuje duhovno navzočnost in molitve redovnic in redovnikov.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Jasmina Rihar.
Preberite še:
9 knjig, ki vam bodo spremenile pogled na življenje
Preberite še:
“V hvaležnosti okušam Božjo previdnost in se ji čudim”
Preberite še:
4 zakonski nasveti svete družine, ki vam lahko pomagajo
