Za Marcina ni meja. Osvojiti želi Himalajo in izdati knjigo, pri maši redno sodeluje na vozičku in evangelizira na socialnih omrežjihMarcin Wadoń od devetega leta naprej trpi za senzomotorično polinevropatijo in ima težave s čutenjem in premikanjem. Kljub temu se ves čas bori in druge uči, naj se ne predajo.
Pri devetih letih ste se vrnili z igrišča in opazili, da vam na levi nogi tako rekoč štrli gleženj … Šele po nekaj obiskih pri zdravniku se je izkazalo, da gre za senzomotorično polinevropatijo.
Težko sem se sprijaznil z diagnozo zdravnikov. Na začetku nisem preveč skrbel glede svojega zdravstvenega stanja. Star sem bil devet let in moje zavedanje in znanje o bolezni nista bila velika. Zelo malo sem bil sposoben razumeti. Stanja nisem skušal analizirati. Živeti sem želel kot drugi otroci. Hodil sem v šolo in na izlete s starši. Šele, ko sem začel odraščati, sem si začel postavljati različna eksistencialna vprašanja. Sčasoma se je pojavila žalost, prikradel se je odpor do nadaljnjega življenja.
Preberite še:
O čem razmišljajo otroci z neozdravljivo boleznijo?
Iz česa ste takrat črpali moč?
Od prvega svetega obhajila sem ministriral. Ko sem bil star 15 let, so se pojavila obdobja depresije, odpor do življenja. Bog me je vabil k sebi, čeprav njegovih znakov nisem opazil. Iskal sem pobeg od Boga, toda tudi to mi ni prineslo nobenega veselja.
Zanimivo je, kaj se je zgodilo nekega dne. Na nenavaden način sem naletel na človeka, ki doživlja osebna razodetja. Iz čiste radovednosti, sem ga obiskal. To je bila dobra odločitev, ko sem bil pri njem, mi je namreč rekel, da se bo v kratkem moje življenje popolnoma spremenilo. Moja prva misel po teh besedah je bila, da bom zagotovo ozdravel. Razlagal sem si, da je Jezus vendar ozdravljal, torej bo pomagal tudi meni.
Toda on je imel popolnoma drugačne načrte. Depresivna stanja so se umirila. Vsakodnevno sem začel hoditi k maši, molil sem (resneje kot do tedaj), iskal sem odgovore na vprašanja o obstoju. Bog me je potegnil iz apatije. Sveti Avguštin je rekel, da “je srce nemirno, dokler ne počiva v Bogu”. Podpiram to misel. Tako je bilo tudi pri meni. Bog je videl mojo nemoč. Priskočil mi je na pomoč.
Preberite še:
“Videla sem ogromno ozdravljenj, čudežev. Kako, Bog, ne moreš ozdraviti v najinem primeru?!”
Ena izmed oseb, ki vas navdihuje, je Nick Vujičić. Sta se že srečala?
Nick Vujičić je imel name zelo velik vpliv, zlasti na začetku bolezni. Prebral sem njegovo knjigo Življenje brez omejitev: navdih za neverjetno dobro življenje. Bil sem na njegovem pričevanju v Krakovu. Želel sem priti v drugo nadstropje stadiona Tauron, zato sem varnostnika vprašal, ali obstaja kakšno dvigalo za invalide. Moški me je usmeril k dvigalu. Ko so se vrata odprla, sem zagledal Nicka in njegovega skrbnika. Nekaj časa smo se pogovarjali in se skupaj fotografirali. Od njega sem prevzel misel, ki jo ponavljam na različnih mladinskih srečanjih: “Če se v tvojem življenju ne dogajajo čudeži, si lahko ti vedno čudež za nekoga drugega.” Tako sem od takrat naprej želel živeti. Nickov nasmeh je druge “okužil” z dobro energijo in jih motiviral. Sčasoma sem nasmeh začel črpati iz vere in ga podarjati drugim.
V eni od vaših objav na socialnih omrežjih sem prebrala ganljive besede: “Brez vere se spotaknemo čez slamico, z vero premikamo gore.” Kako pomembna je vera v vašem življenju?
Vera je nekaj, brez česar ne morem živeti. V težkih trenutkih me dvigne in mi doda moči za premagovanje težav. Prerok Izaija piše: “Tisti pa, ki zaupajo v Gospoda, obnavljajo svojo moč, vzdigujejo trup kakor orli, tekajo, pa ne opešajo, hodijo, pa ne omagajo” (Iz 40, 31). Pri meni je podobno. Vera mi daje moč. Nenehno se oblikuje. Moja ljubezen do Boga je močna. S postavljanjem različnih vprašanj si krepim vero. Številni me sprašujejo, kako se spopadam z boleznijo, s telesnimi omejitvami. Resnica je, da tega ne bi mogel početi brez vere. Preprosto ne bi mogel pomagati drugim. Pri tem mi pomaga vera v Boga – krepi me.
Preberite še:
“Moj mož je bil odvisnik, živel je na ulici. Potem je našel mir, veselje in družino”
Je deljenje svoje vere na socialnih omrežjih danes težko?
Na začetku sem svoj profil na socialnih omrežjih urejal bolj motivacijsko. V trenutku, ko sem srečal Boga, je on postal moj vir motivacije. Začel sem govoriti o njem. Razumel sem, kakšen odnos me povezuje z Bogom. Skrbelo pa me je, ali bodo ljudje sposobni pravilno razumeti moje sporočilo. Spremljal me je neke vrste sram. Zdaj pravzaprav ne vem, kaj je bil vzrok za te občutke.
Spoznal sem, da moraš biti do ljudi predvsem iskren. Predvideval sem, da če mi Bog daje moč in me kliče k evangelizaciji prek socialnih omrežij, torej ni pomembno, ali bo moja objava bolj priljubljena ali manj. Sporočilo bo vedno doseglo nekoga, pa čeprav le eno osebo. Evangelizacijo prek socialnih omrežij dojemam kot neke vrste službo. Prek nje tudi pričam o svojem življenju.
Veliko potujete. Kaj je pri organizaciji potovanj najtežje?
Moram priznati, da sem bolj utrujen, če grem na potovanje v prostem času, kot če grem na srečanje ali konferenco. Sčasoma sem opazil, da ima verjetno s tem Bog svoj namen. Med vsakim potovanjem vidim kaj zanimivega, o tem poročam. Med konferenčnimi potovanji tudi več molim. Zaradi mojega zdravstvenega stanja je pred vsakim daljšim potovanjem potreben počitek. Pred vsakim potovanjem preverim kraj. Prepričam se, ali je prilagojen za invalide. Vedno me kdo spremlja. V mestih, ki so tlakovana s tlakovci, se mi je zgodilo, da sem se z vozičkom prevrnil. Na potovanja se pripravim psihično in z molitvijo.
Preberite še:
Inovator in izvrsten športnik, čeprav je invalid že od 12. leta
Pri maši sodelujete na invalidskem vozičku. S kakšnimi reakcijami ljudi se srečujete?
Na začetku sem po prezbiteriju hodil. Voziček se je v mojem življenju pojavil, ko sem bil star 16 let. Začetne faze moje bolezni so bile čudne. Včasih sem bil bolj šibek, včasih sem imel več moči. Bili so dnevi, ko nisem potreboval vozička. Včasih sem lahko celo vozil kolo. Sčasoma je bilo napredovanje moje bolezni vedno bolj intenzivno.
V trenutku, ko sem moral nenehno uporabljati voziček, se drugim nisem želel kazati. Ves čas pa sem pogrešal služenje Bogu pri oltarju. Vračal sem se postopoma. Nekega dne sem si nadel albo, a nisem sodeloval pri nobenem opravilu. Šele čez nekaj časa sem razumel, da se nimam česa sramovati. Po pogovoru z duhovnikom sem opravil tečaj za ceremoniarja. Začel sem zbirati sredstva za ministrante – to počnem še danes. Mizar iz mojega mesta mi je naredil pladenj za prevažanje liturgičnih posod. Berem Božjo besedo. Vse opravljam tako kot zdravi ministranti. Le na nekoliko drugačen način. To mi daje moč. Iz bližine Bogu črpam veselje.
Preberite še:
Si predstavljate ministranta, ki bi duhovniku med mašo prinesel telefon za selfie?
Vaš moto je stavek: Živi se le enkrat, toda če to storiš dobro, je enkrat popolnoma dovolj. Kako to udejanjate v vašem vsakdanjem življenju?
Zavedanje, da živimo le enkrat, povzroči, da želimo živeti dobro. Življenje ni igra. Številni mladi se tega še vedno ne zavedajo. Ne moremo početi nesmiselnih stvari, brez da bi nas doletele posledice. V iskanju Boga moramo živeti dobro in ljubiti svoje bližnje. Druge priložnosti ne bomo dobili. Moj moto je rezultat številnih vprašanj, ki sem si jih zastavil. Zaradi njih sem ga našel in ga sprejel. Pogosto pomagam svoji babici, ko peljem nakupljene stvari na vozičku. To so majhne stvari, za katere moramo vsak dan skrbeti. Seveda bolezen predstavlja omejitev. Predpostavljam pa, da lahko tako zdrav kot tudi bolan človek z nasmehom ali prijaznostjo izboljša življenje drugih.
Kako si predstavljate svojo prihodnost čez 10 let?
Imam nekaj načrtov, vendar jih zaupam Bogu. V preteklosti sem imel številne načrte za svoje življenje, toda Bog je vse to videl na popolnoma drugačen način. Najpomembneje je, da se strinjamo z Njegovo voljo. V takih trenutkih se spomnim na sv. Maksimilijana Kolbeja. Nekoč je študentom noviciata na tablico narisal mali v in veliki V. Mali v je predstavljal našo voljo, velik V pa voljo Boga. Ko se srečata, bo človek izpolnjen in resnično srečen. Verjamem, da me bo Bog vodil.
Nekoč sem želel vstopiti v dominikanski red. Zaradi bolezni nisem bil sprejet. Sanjal sem, da bom ljudem oznanjal Božjo besedo “povsod in na vse načine”. Pri dominikancih v Krakovu študiram filozofijo in teologijo. Iskal sem načine, da bi se naučil teologijo in svoje znanje nato uporabljal na srečanjih z mladimi, na konferencah ali nastopih. Prihodnost torej zaupam Bogu.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevod in priredba: Jezikovno Mesto.
Preberite še:
“Drug drugemu sva terapevta, si potoživa in, če se da, iščeva le najboljše”
Preberite še:
Kako reševati nesporazume? Sv. Ignacij ima odlično strategijo
Preberite še:
Kako 10 božjih zapovedi pojasniti sodobnemu človeku
