“Prek spremembe pridemo do življenja v polnosti, h kateremu nas kliče Bog”“Bogu sem rekla, da ga imam zelo rada, ampak da sem raje v slabi družbi kot pa sama,” o najtežjem delu svoje preteklosti spregovori Mateja Pucelj. Po težkem otroštvu, zaznamovanem z razdrto družino, je pri 13 letih začela piti in kaditi travo, pri 18 pa zapadla v trdo drogo in se srečala z okultizmom. V nekem trenutku sredi diskoteke pa je prišla do odločitve, da tako ne želi več naprej.
Preberite še:
Po sedmih letih je izstopil iz sveta drog: “Zdaj vem, da je takrat Bog posegel v moje življenje”
Odraščali ste brez staršev. Kako se spominjate svojega otroštva?
Kot majhni deklici se mi je naša situacija zdela nekaj normalnega. To je bilo edino, kar sem poznala. Moji starši so bili civilno poročeni kratek čas. Mama je bila fizično prisotna do mojega 16. leta. Ampak ker je psihični bolnik, se z mano ni ukvarjala, ker tega ni bila zmožna.
Mama je odraščala v srečni družini, dokler se nad njimi ni zvrstila serija nesrečnih dogodkov. Njen 20-letni brat, moj stric, je storil samomor. Le dva meseca pozneje, stara komaj 14 let, je doživela hudo prometno nesrečo. Utrpela je hude fizične poškodbe telesa, še posebej možganov. Dva meseca je bila v komi. Znova se je morala naučiti govoriti in hoditi. Od 14. leta naprej se je njeno psihično stanje počasi slabšalo. Potrebovala je vedno več usmeritve in pozornosti oz. nadzora.
Pri 23 letih sem se ji rodila jaz. Stanje se je še vedno počasi, a vztrajno slabšalo. Dedek je bil primoran pustiti svojo službo, v kateri je resnično cvetel. Pri mojih 16 letih je bilo z materjo nevzdržno živeti, zato je odšla živet v dom. S tem se je prenehala tudi njena fizična prisotnost v mojem življenju. To zame ni odigralo velike vloge, ker sem bila že navajena, da je bila odsotna.
Ko mi je bilo 6 let, se je oče spreobrnil in se cerkveno poročil. Iz tega zakona imam še dva polbrata in dve polsestri. Enkrat na dva tedna sem pri njih preživela eno popoldne, zvečer pa me je oče pripeljal domov k materi. Tudi on je bil večino mojega življenja odsoten. Zame je skrbel mamin oče, moj dedek.
Preberite še:
“Želim, da bo hči lahko rekla: Moj oče je imel težko obdobje, ampak ga je premagal zaradi mene”
Dedek ni imel lahkega življenja. Pokopal je svojega prvorojenca, potem se je zgodila mamina nesreča, štiri leta po mojem rojstvu pa je samomor storila še njegova žena, moja babica. Po njeni smrti je sam skrbel za gospodinjstvo. Pri več kot 50 letih se je na novo učil kuhati, pospravljati, skrbeti zase in za svojo bolno hčer. Zelo se je trudil zame, ampak preprosto ni zmogel vsega. V zelo kratkem času je moral predelati mnogo travmatičnih izkušenj. Kljub temu da mi je dajal vso ljubezen, ki jo je premogel, pa je bila moja vzgoja – takrat sem bila še relativno priden otrok – malo bolj ob strani.
Dedek me je imel neskončno rad in se je zelo trudil, da bi lahko vzpostavil zdravo okolje za mojo rast. Veliko ljudi, ki pozna mojo zgodbo, mi reče, da sem imela v življenju prisotnega vsaj dedka. Drži, ampak to ni enako, kot če bi imela prisotne starše ali vsaj enega od njiju.
Preberite še:
Ona vse dovoli, on je prestrog: kako se uskladiti pri vzgoji otrok?
Je bilo pomanjkanje ljubezni in sprejetosti povod za to, da ste se znašli v breznu drog, alkohola in fantov?
Zagotovo je k temu botrovalo pomanjkanje varnosti in zdrave meje, usmerjanja, da si stabilen v tem, kar si. Ničesar mi niso prepovedali, imela sem popolnoma permisivno vzgojo. Če sem šla ven “žurat”, me ni bilo domov po tri dni.
Ob prihodu domov je bil dedek sicer slabe volje, ampak tudi če mi je kdaj rekel ne, je bilo na tisti točki že prepozno.
Pri 13 letih sem začela piti in kaditi travo, pri 18 pa sem zapadla v trdo drogo. Do slabe družbe sem prišla prek punce v koloniji, ki se mi je zdela super, ker je bila drugačna od ostalih. Povabila me je v Ljubljano na druženje. Precej je vplivala na moje življenje, saj mi je predstavila alkohol, travo in Metelkovo. Tam sem spoznala ljudi, med katerimi sem se počutila veliko bolj normalno, ker so imeli vsi probleme s svojimi starši (ločenost, odtujenost, posilstva …).
Bila sem zelo ranjena in v komunikaciji precej napadalna. Sogovornika sem hitro nevede prizadela in mislim, da je to tudi razlog, da v šoli nisem imela prijateljev. Zaradi nesprejetosti v razredu sem še bolj pogosto izostajala od pouka. Prilezla sem do 4. letnika, v katerem sem imela dva popravna izpita. Lahko bi ju naredila in šla v drugem roku na maturo. A imela sem drugačno vizijo.
Želela sem si, da bi imela možnost ponovnega obiskovanja 4. letnika, saj sem imela nekaj podlage v znanju in pričakovala sem, da bom zato imela višje ocene. Očetu sem vztrajno prigovarjala, naj me izpiše iz 4. letnika in me vanj vpiše na drugi šoli, kjer bi lahko imela nov začetek. Res me je izpisal, a naslednje leto sem pristala na trdi drogi in sploh nisem več hodila v šolo. Šele po spreobrnjenju sem opravila maturitetni tečaj.
Preberite še:
Fant se drogira. Kaj lahko storim?
Nazadnje ste se znašli tudi v okultizmu, za kar danes pravite, da ste veseli, da se je zgodilo, saj vam je Bog ob tem podaril tudi milost spreobrnjenja. Kako je prišlo do tega preobrata?
Naj omenim, da sem bila že kot dojenček krščena, prejela sv. obhajilo in pristopila k sv. birmi, nato pa sem prekinila svoj odnos s Cerkvijo. Edino mačeha me je še na vsake toliko časa prisilila, da sem šla k sv. spovedi.
Potem pa sem šla na zabavo, na kateri je bil tudi moški, za katerega sem šele pozneje izvedela, da je satanist. Na meni je izvedel nekakšen obred oz. urok, še danes ne vem točno, kaj je bilo. A to me je pripeljalo do spoznanja, da duhovni svet zares obstaja. Pa nisem želela verjeti v duhovnost, vse dokler mi Gospod – sredi diskoteke – ni podaril milosti spreobrnjenja.
Bistveno spoznanje, ki sem ga prejela, je bilo, da večnost, Bog in hudič obstajajo ter da me Bog ljubi. Hkrati sem spoznala tudi, da živim poguben način življenja. Bila sem dovolj zapeljana in slepa, da sem se spraševala celo, če me lahko ljubi tudi hudič. Po milosti sem spoznala, da me ljubi le Bog, hudič tega ne zmore.
Preberite še:
Satanistični duhovnik, ki je postal svetnik – nihče ni tako zabredel, da se ne bi mogel rešiti
Kako je potekal vaš boj osvobajanja od napačnega načina življenja?
Spoznanje je bilo tako močno, da sem v istem dnevu zmanjšala število cigaret in se zaobljubila, da ne bom več uživala trdih drog. Pol leta je trajalo, da sem popolnoma prekinila cigarete, travo in drogo. Lahko pa bi trajalo še manj časa, a žal sem poznala samo slabo družbo, nisem pa poznala nikogar, ki bi bil moje starosti in bi bil veren. Bogu sem rekla, da ga imam zelo rada, ampak da sem raje v slabi družbi kot pa, da sem čisto sama. Zavestno sem šla nazaj v slabo okolje.
Ključno na poti mojega spreobrnjenja je bilo, da mi je Bog pripeljal ljudi, ki so verjeli v duhovni svet in redno prejemanje zakramentov. Zakramente sem doživljala kot nevidna znamenja Božje ljubezni. Prejela sem zakramenta bolniškega maziljenja in svete spovedi.
Pri sveti spovedi sem nekaj duhovnikom obrazložila svojo zgodbo in zelo pogost nasvet je bil, naj se udeležim duhovnih vaj. S pomočjo darov duhovnikov sem se udeležila Mladifesta v Medžugorju in Svetovnega dneva mladih v Madridu, kjer sem spoznala Skupnost Emanuel. To je bil moj prvi stik z vernimi mladimi in s svetovno Cerkvijo.
Preberite še:
Tri nekdanje ateistke, ki so našle pot v Katoliško cerkev
Kako so v tistem času na vas gledali vaši najbližji? Ste imeli koga, ki vam je bil v oporo?
V obdobju, ko sem bila najbolj na dnu, se z očetom in njegovo družino nismo pogovarjali. Morda smo se v tistem letu slišali enkrat. Kljub temu pa je očetova nova družina močno molila zame. Vedeli so, da se z mano dogaja nekaj težkega. V tem obdobju sva z dedkom živela eden mimo drugega – nisva se pogovarjala, kljub temu da sva živela skupaj.
Ko sem se začela spreobračati, sem začela vsak teden, kmalu pa vsak dan hoditi k sveti maši. Moje spreobrnjenje je zelo pozitivno vplivalo na okolico. Ob spremljanju mojega spreobrnjenja se je tudi njihova vera utrjevala. Dedek, ki prej ni aktivno živel svojega odnosa z Gospodom, je začel hoditi k sveti maši. Po mnogo letih je prejel tudi sveto spoved. S tem, ko sem se spreminjala jaz, so se spontano začeli spreminjati tudi moji bližnji. Nikoli pa nisem nikogar silila.
Sem se pa ob tem kar naenkrat srečala s tem, da so ljudje zaradi moje zgodbe name gledali zviška. Tudi zelo verni ljudje. Bolelo me je, da me obsojajo, ob tem pa se imajo za dobre kristjane. Jezus me ima zelo rad, zakaj me torej ti obsojaš?
Preberite še:
Namesto da obsojate, blagoslavljajte – vse, ne le svojih otrok in prijateljev!
Na kakšne načine sedaj čutite Božjo navzočnost v vsakdanu?
Poleg molitve najbolj konkretno po moževi ljubezni. Zelo težko sem verjela, da bi me imel po vsem tem lahko kdo rad. Veliko sem molila, da bi mi Bog poslal človeka, ki bi me sprejemal in bi se ob njem počutila ljubljeno. To, da imam ljubečega moža, mi odstira ljubezen Očeta. Če mož vidi, kako zelo sem človeška in šibka v krepostih, pa mi še vedno reče, da bo ob meni do konca življenja … 🙂 Koliko bolj nas mora ljubiti Bog!
Kako bi po izkušnji, ki ste jo preživeli, opogumili mlade, ki se morda soočajo s podobnimi preizkušnjami?
Sporočila bi jim, da nikoli ni prepozno. Ni pomembno, kakšen odnos imajo do sebe, do Gospoda, ali so zasvojeni ali ne, ali so na tleh, se z družino ali partnerjem ne razumejo … Gospod dela vse na novo in lepše. Naj se mu ne bojijo zaupati. Vredno je odpreti samemu sebi, da potem na novo spet zaživimo.
“Vsako mladiko na meni, ki ne rodi sadu, odstrani; in vsako, ki rodi sad, očiščuje, da rodi še več sadu” (Jn 15,2). Vsako očiščevanje, vsako “umiranje samemu sebi” boli. A je vredno in nikoli ni prepozno.
Preberite še:
“Vsako jutro sem začela izročati Gospodu. To me je osvobodilo strahu pred okužbo”
Preberite še:
Tudi vi menite, da ste zgrešili življenjsko poslanstvo?
Preberite še:
Zakaj toliko molitev k svetnikom? Zakaj ne molimo le k Bogu?
