Pogled mlade umetnice na koronačas in sprejemanje drugačnosti v družbi
Preberite še:
“Znotraj igralskega poklica se učim prizanesljivosti do same sebe”
Ste igralka, samozaposlena v kulturi. Pogrešate nastopanje pred občinstvom? Kako doživljate čas, ko ne morete v polnosti opravljati svojega poslanstva?
Ne poznam človeka, ki v teh čudnih časih ne bi vsaj malo hrepenel po življenju pred koronakrizo, po življenju, ki nam je bilo velikokrat samoumevno, po druženju, izletih, potovanjih, obiskovanju prijateljev, koncertov, gledališč, kina, klepetu v kavarnah, nenazadnje hoji v službo, opravljanju dolžnosti, ki so nam bile tu in tam tudi v nadlego … Marsikomu se je vsakdan čez noč obrnil na glavo in začeli smo pogrešati stvari, za katere smo mislili, da nam pripadajo, da nam jih nihče ne more vzeti; v najhujših nočnih morah le vojna ali neozdravljiva bolezen, ki pa se meni, nam ne moreta zgoditi, ki sta sopotnika nekih drugih dežel, ljudi, tujcev.
Naenkrat se zaveš, koliko privilegijev smo imeli, živeli, spregledali, medtem ko smo se pehali za “višje, hitreje, močneje”. Velikokrat se zalotim, kako se predajam nostalgiji, hrepenenju, saudade, kot bi rekli Portugalci, sanjarim o morju, o svojem ljubem otoku in razgledu na brezmejne morske širjave, odkrivanju tujih dežel, naših vršacih, o skodelici kave v dobri družbi, pa tudi vznemirjenju, ki te objame, tik preden stopiš na oder, ko čutiš napetost v dvorani, zadrževanje diha in pričakovanje, neponovljive čarovnije, ki se zgodi samo v živo, med gledalci in igralci.
Ko se zbudim iz teh sanjarij, si vsakič znova zabičam, da bom po končanih karantenah in ukrepih bolj cenila vse, kar imam, kar mi je dano, da bo pri meni stanovalo več hvaležnosti, četudi vem, da je to včasih enako težko, kot premagati Sizifa. Do takrat pa se brez slabe volje in nenehnega pritoževanja trudim početi vse tisto, kar je že dolgo na mojem bucket listu, kar me polni in razveseljuje, bogati, kar mi daje širino.
Če kdaj, potem je zdaj čas za delo na sebi, za rast, za poglobitev odnosov, za ponovna sita in razpihovanje prahu – zunaj in znotraj.
Preberite še:
Navdihujoče korona zgodbe, ki so zaznamovale leto 2020
V preteklosti ste na modni reviji predstavljali znamko oblačil, ki si prizadeva za ekološkost in trajnostnost. Kako se da to usmeritev živeti v svetu gledališča, kjer je v želji po tem, da bi se kar najbolj vtisnil v spomin, za vsak lik posebej pomembno, v kakšna oblačila je odet?
Pri vseh predstavah, v katerih sem do zdaj igrala in sodelovala, se ni razmetavalo z denarjem. To, da je lik močen v svoji vizualni podobi, še ne pomeni, da se je zanj porabilo goro sredstev in materiala, da se ustvarja proti naravi. Za vsakim kostumom je premišljen načrt, skica, vedenje, zakaj ravno ti kosi oblačila, materiali, dodatki, kaj obleka predstavlja, kako podkrepi lik in ga soustvarja, mu daje obliko, kaj želi kostum zbuditi v gledalcu in kaj celotna kostumografija sporoča znotraj predstave.
Obenem ima vsako gledališče svoj fundus, kjer se hranijo vsi kostumi preteklih in še živečih predstav. Velikokrat se kostumi za predstave tudi reciklirajo, v kostumografijo se vključi že uporabljene kose, oblačila iz druge roke ali se staro kombinira z novim.
Preberite še:
Sporočilo, ki ga nosi vrečka hostij v gledališču
Poleg narave in športa radi zahajate v t. i. kraljestvo knjig. Katera knjiga se vas je v zadnjem času še posebej dotaknila, vam dala novo spoznanje?
Knjigi, ki sta mi v preteklem letu segli najbližje, sta Selma je sanjala o okapiju Mariane Leky in Tesnoba do roba Fredrika Backmana. Prva s svojo nežnostjo in tenkočutnostjo, s pronicljivim slikanjem odnosov in življenja, druga z Backmanovim nepogrešljivim humorjem, slogom in skicami karakterjev, ki nikoli ne razočarajo.
Ko knjige ne morem odložiti, ko že med branjem razmišljam, da zanjo moram najti mesto v svoji domači knjižnici, ko po zadnji vrstici obžalujem, da sem že na koncu in bi se knjige najraje lotila še enkrat, vem, da bo še dolgo, dolgo potovala z mano.
Z zgodbo Tako belo srce, ki ga ni sram biti tako belo, s katero ste zmagali na natečaju Onina zgodba 2020, ste na papir prelili svoje doživljanje rojstva in dojemanje mlajše sestre Karoline, ki ima Downov sindrom. “Nekdo ni storil čudeža,” ste zapisali. Kako si na vprašanje, zakaj ravno v vaši družini, odgovarjate danes?
Mislim, da se v življenju vsak kdaj sprašuje, zakaj Nekdo ni storil čudeža, vsak si želi, da bi se kaj odvilo drugače, po njegovih predstavah. A življenje vedno ne teče po tirnicah, ki si jih začrtaš sam, ki si jih želiš, jih čakaš, na katere postavljaš svoje upe, gradiš. Ko izbojuješ številne bitke, ko preteče mnogo ur, dni, mesecev in let, morda spoznaš, da se je tako moralo zgoditi.
In če zmoreš vzljubiti življenje, ki ti je bilo dano, z vsemi preizkušnjami, trpljenjem in lepoto, spoznaš, da ti je Nekdo podaril mnogo drugih čudežev, za katere sploh nisi prosil, ki so te oblikovali, obrusili in te pregnetli v boljšega in bogatejšega človeka.
Preberite še:
Priljubljena pevka po dveh hudih preizkušnjah: “Ne začenjajte težkih tem, če nimate časa za pogovor”
Bratje in sestre oseb s posebnimi potrebami ob njihovem odraščanju dobite drugačno perspektivo. Kako ste skozi leta odraščanja premostili nemoč ob dejstvu, da Karolina nikoli ne bo zadostila družbenim pričakovanjem?
Vsak brat ali sestra, oče in mama si za svojega otroka, sorojenca želi, da bi življenje zajemal v vsej svoji polnosti, da bi iz njega in sebe izžel največ. Toda kar meni pomeni največ, ni nujno, da pomeni tudi tebi, kar je po družbenih lestvicah uspeh, ni vedno tudi resnični uspeh, uspeh, ki vodi v izpolnjeno in srečno življenje.
Če kdo nehote in silovito preizprašuje naše temelje in postavke družbe, so to otroci, ljudje, kot je Karolina. Vsak dan po tiho in na glas, med vrsticami in naravnost zastavljajo vprašanja, kaj v življenju resnično šteje, kaj mu daje barve, okus, začimbe in žlahtnost. Več življenja, ki ga zaradi njih spustiš v svoje življenje, manj pomembna ti postajajo družbena merila in postulati, bolj ko jim pustiš, da odpirajo vrata tvojega srca, svobodnejši postajaš.
“Če zmoreš vsaj malo sezuti svoj prav in sleči svoj ego, ugotoviš, kako žlahten in bogat je lahko svet, ki se zgodi v presečišču našega in njihovega sveta,” ste dejali v intervjuju. Mi pa se, zaverovani v svoj prav, raje zapiramo v svoj balonček. Kako to preseči?
To je verjetno vprašanje, na katero iščemo odgovor vse življenje. Vsak človek se kdaj pa kdaj skrije v svoj balonček, ker je tako lažje, manj boleče, vsi imamo svoje črne pege. Včasih v njem ždimo mesece, včasih leta, včasih skoraj vse življenje. Vsak potrebuje svoj čas, da ga zmore predreti, da zmore slišati in videti še kakšno drugo perspektivo, za hip sneti svojo krono in priznati, da vsega ne ve, ne zmore, da vedno nima in ni imel prav.
Mislim, da pri tem ne pomagajo ne odlikovanja, ne doktorati, ne denar, ne slava, ne ugled. Morda ima še največjo moč in vpliv človek, ki te sprejme takšnega, kot si, ki te ima rad, ne glede na vse, ki brezpogojno verjame vate in nad tabo ne obupa. Ko se čutiš varnega, sprejetega in ljubljenega, lahko počasi začenjaš snemati svoje verige in oklepe. In takrat šele se lahko zgodijo presečišča, ki so se prej zdela nemogoča, ki vodijo v bolj odprt, topel in svetel svet. Za vse.
Preberite še:
“Največ, kar lahko dam, je to, da dam sebe”
Preberite še:
Odličen nauk za leto 2021, izpeljan iz matematikove napake
Preberite še:
“Ljubezen je kot glina na vretenu, ves čas jo moraš oblikovati, da se ne sfiži”
