Eksorcist nas uči, kako odpustiti v štirih korakih

Včasih nimamo želje po odpuščanju, včasih je ta želja pomanjkljiva, včasih pa je v družini preprosto duh neodpuščanja. V takih primerih je potrebno, da Boga prosimo za milost, da bi želeli odpustiti, za moč in ljubezen, da bi zmogli odpustiti.

V procesu odpuščanja lahko sodelujemo z Božjo milostjo. Eksorcist, duhovnik Jim Blount, priporoča štiri korake odpuščanja, ki nam bodo v pomoč pri popolnem odpuščanju.

Za prvi korak je potrebna volja. Za odpuščanje se moramo svobodno odločiti, saj ne temelji na občutjih ali čustvih. Gre za odločitev, da nekaj storimo, in zavezo, da pustimo preteklost za seboj. Misli in čustva nam pomagajo, da se pravilno odločimo, na koncu pa so naše odločitve tiste, ki določajo naše življenje.

Odpustimo lahko s pomočjo ozdravljajoče milosti Jezusa Kristusa. "Odpusti nam, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom," molimo v očenašu. Če nismo usmiljeni do drugih, bomo tudi sami prikrajšani za usmiljenje.

Tako kot je Jezus na križu odpustil svojim preganjalcem, tudi mi odpuščamo tistim, ki so nas prizadeli. Odpustimo lahko vsakomur – staršem in drugim družinskim članom, duhovnikom, učiteljem in vsem, ki so nas kadar koli prizadeli, a za to potrebujemo milost in neomajno voljo. 

Da bi se lahko odločili za odpuščanje, molimo: "Odpuščam ti, [Ime], v imenu Jezusa Kristusa zdaj in na vekomaj."

V drugem koraku blagoslovimo tiste, ki so nas ranili. Kristjani na hudo vedno odgovarjamo z blagoslovom. Morda nas je prizadelo to, da nas je kdo preklinjal. Kadar preklinja kdo, ki ima avtoriteto, je to vedno škodljivo. Namesto preklinjanja, ki prihaja od hudiča, svoje ustnice raje uporabljajmo za blagoslavljanje. To je najpomembnejši korak pri odpuščanju. Blagoslov prežene jezo in sovraštvo zaradi naših ran. Blagoslov stopi led v srcu in ga ozdravi.

Z blagoslavljanjem človeku sporočamo, da mu želimo dobro – da bi spoznal brezmejno Božjo ljubezen in bil deležen njegovega usmiljenja. Tudi sveti Pavel pravi: "Blagoslavljate tiste, ki vas preganjajo" (Rim 12, 14).

Tudi če nam je kdo naredil kaj strašnega, si zanj želimo, da bi mu bilo odpuščeno in da bi bil ozdravljen in blagoslovljen. Kristjani zato molimo za tiste, ki nas žalijo, in zanje prosimo Boga, da bi živeli izpolnjeno in bi se veselili na tem in onem svetu. 

Morda človek, ki nas je prizadel, tudi sam trpi, na primer zaradi alkoholizma ali zasvojenosti, in potrebuje ozdravljenje. Prosimo zanj, da bi bil odrešen svoje bolezni. V tem koraku se začne pretakati pravo odpuščanje. In ko odpustim, vse vidim v novi luči.

Ko nekoga blagoslavljate, recite: "Tebe, [Ime], obilno  blagoslavljam v imenu Jezusa Kristusa, zdaj in na vekomaj."

Naslednji korak je težak. Je klic k svetosti, saj od nas zahteva, da stvari vidimo tako, kot jih vidijo svetniki, Božji prijatelji.

V bolečih ranah lahko najdem Kristusa. On je razlog za vse dobre stvari, ki se mi zgodijo v življenju, in mi prinaša blagoslov. Kdaj drugič pa dopusti, da se mi zgodijo slabe stvari, dopusti mojo ranjenost.

Bog moje rane in bolečino uporabi, da me nauči ponižnosti in da se zavem, da sem odvisen od njega. Ko se v svoji ranjenosti obrnem na Boga, mi on te rane lahko pozdravi in tako se spremenijo v zdravilo. Prek trpljenja se lahko veliko naučim o usmiljeni ljubezni, ki je najgloblja oblika ljubezni. Lahko se celo začnem zahvaljevati Bogu za svoje rane, saj spoznam, da smo prav zaradi svojih ran našli odrešenje. In tako lahko razumem globino Pavlovih besed: "V vsem se zahvaljujte" (1Tes 5, 18).

Čeprav si preganjanja in bolečin ne želimo, pa so te lahko kanal za milostno in bogato žetev. Sveto pismo pravi. "Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane samo, če pa umre, obrodi obilo sadu" (Jn 12,24).

Sveta Terezija iz Avile je rekla, da bo edina stvar, za katero se bomo Bogu zahvalili, ko bomo prišli v nebesa, naš križ. Sveta Roza iz Lime je dejala nekaj podobnega: "Ni druge lestve do nebes razen križa."

Gospod nas je učil, naj nastavimo še drugo lice. Naše rane so morda strašne, a jih Bog poveliča. Tudi Kristusove rane s križa v nebesih niso kar izbrisane, ampak kažejo Božjo slavo. Prav zaradi njih apostoli prepoznajo Gospoda in verujejo. Prositi moramo za milost, da bi se Bogu lahko zahvalili za rane, ki nam jih je zadalo življenje, saj so pot do ozdravitve.

Bogu se zahvalite s tole molitvijo: "Zahvaljujem se tebi, Gospod, in tebi, [Ime], za rano, ki se zdravi."

V četrtem, končnem, koraku odpuščanja neposredno slavimo Boga. Svoje misli usmerimo k nebeškemu kraljestvu in se poklonimo pred Bogom ter ga slavimo za vse, kar nam daje.

Bog je ljubeči Božji zdravnik, ki nam prihaja pomagat v našem grehu in trpljenju, da bi nas odrešil. V Svetem pismu piše: "Bog je tako ljubil svet, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, ki vanj veruje, ne pogubil, ampak imel večno življenje" (Jn 3, 16). Bog si je tako želel odrešenja tega sveta, da je poslal svojega Sina, da je trpel in umrl, da bi tako spoznali njegovo dobroto in ljubezen.

Boga slavimo za vse naše rane in trpljenje. V svoji popolni modrosti je vse ustvaril za moje dobro – tu in v večnosti. S slavljenjem mu vračamo vse, kar smo in kar smo pretrpeli. S tem korakom se odpuščanje zaključi in nam pomaga, da v polnosti sprejmemo sveto Božjo voljo.

Slavite Boga s tole molitvijo: "Gospod, slavim tebe in tvojo sveto mater in te poveličujem zaradi tvojega nebeškega načrta, ki me rešuje in vodi v popolno veselje."

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Urška Vintar.