Večerno branje pravljic, družinski izleti, mamini objemi ali očetove domislice. To je verjetno le nekaj najpogostejših srečnih spominov na posameznikovo srečno otroštvo. Ko se svojega odraščanja spominja Damijan Janžekovič, pa na dan privrejo grenki spomini na nasilje in zlorabe, ki jih je bil deležen dolga leta.
Odraščal je brez očeta, mama pa je imela težave z alkoholom. Njeno vsakodnevno poniževanje in degradiranje se je stopnjevalo v fizično nasilje, kar je neke noči privedlo celo do tega, da mu je skušala vzeti življenje. S pomočjo vseh ljudi, ki so mu trdno stali ob strani, je pri 18 letih odšel od doma in zaživel na novo.
Pred petimi leti je Damijan, danes študent pedagogike in angleščine, prvič javno spregovoril o svoji pretresljivi življenjski zgodbi. Od takrat dobiva povabila, da pričuje o različnih tematikah (npr. duševne bolezni, ljubezen do samega sebe, puberteta, toksični odnosi) in opogumlja vse, ki se soočajo z raznovrstnimi preizkušnjami.
Prav kmalu bo izšla prva od treh načrtovanih knjig, v katerih bo bralcem predstavil trnovo pot, ki jo je prehodil, ob tem pa želi sporočiti, da nikoli ne smemo zanemariti stiske bližnjega, četudi se nam zdi na prvi pogled nepomembna.
Doživeti takšno otroštvo in mladost, kot ste ju vi, je za marsikoga nepredstavljivo. Kako razmišlja in kaj doživlja otrok oz. mladostnik, ki se nenehno trudi pridobiti mamino ljubezen, pozornost in nežnost, a mu to nikoli ne uspe, še več, mora se boriti za svoje življenje?
Situacijo sem doživljal kot nekaj težkega. Ko sem opazoval, kakšne odnose s starši imajo sovrstniki, nisem razumel, zakaj si jaz tega ne zaslužim. Bil sem ljubosumen nanje. Sčasoma sem ponotranjil mamine žalitve, da sem sam kriv, da je jezna name, da nisem priden, ne izpolnjujem njenih pričakovanj, da sem zahteven otrok in podobno. Bil sem prepričan, da si na neki način zaslužim to, kar se je dogajalo doma.
Mama me je uspela zmanipulirati do te mere, da sem krivdo prevzel nase in se zaradi tega še bolj trudil. Poskušal sem ugajati njenim zahtevam in biti nadpovprečen otrok. Ampak ne glede na to, kaj sem naredil ali dosegel, njej ni bilo nikoli dovolj. Vedno je ponavljala: "Lahko bi bilo bolje", "Jaz bi to bolje naredila". Nenehno me je primerjala z drugimi otroki.
Babica in stric sta skušala zapolniti praznino. Kar mi je manjkalo pri mami, sta mi onadva dajala v večji meri. Babica me je bolj razvajala, stric pa se je več ukvarjal z mano. Na neki način sta skušala izničiti mamina dejanja, vsekakor pa nista odobravala tega, kakšna je bila. Kljub njunim nenehnim pogovorom in opozorilom je bila mama neposlušna oz. so bile njene obljube prazne.
Zaradi stiske in nemoči ste v nekem obdobju odraščanja zatekali k nasilju, alkoholu, samopoškodovanju in večkrat delali samomor. Kaj oz. kdo vam je nazadnje le prižgal luč na koncu tunela?
Na neki točki sem spoznal, da mi način življenja, ki ga imam, ne ustreza in z njim nisem zadovoljen. Ob vsakem spodletelem poizkusu samomora sem znotraj sebe dobil občutek, da tega ne zmorem oz. mi ni namenjeno. Ko sem poizkušal zadnjič, sem prišel do spoznanja, da moram živeti in si izboriti pot ven iz tega. Lahko rečem, da je bil v ozadju Bog tisti, ki je prvi naredil korak in mi odvzel možnost, da si vzamem življenje.
Pomembna mi je bila podpora dveh najboljših prijateljev, svetovalne delavke iz srednje šole in staršev najboljših prijateljev. Podpirali so me in bili na neki način zvezde na nebu oz. luč na koncu tunela, ki sem ji sledil in počasi zopet rastel. Pri 18 letih sem odšel živet k prijateljevi družini. Tam sem bil dve leti, nato pa odšel na svoje.
Kljub ali pa ravno zaradi bolečih izkušenj ste se torej še pred začetkom študija odselili na svoje. Kaj je po vašem mnenju glavna težava mladih, ki podaljšujejo bivanje pri starših še dolgo v odraslo dobo?
Gre za kompleksen primer, v ozadju pa je več dejavnikov. Prvi in zame največji krivec je v tem primeru država, ker v vseh teh letih ni poskrbela, da bi bilo glede na potrebe na voljo dovolj nepremičnin oz. prostorov za mlade ljudi. Ker niso poskrbeli za večje število kapacitet, so se cene nepremičnin na trgu dvignile v višave, medtem ko je finančni dohodek, ki ga prejemamo, praktično nespremenjen.
Drugi problem so starši, ki ne pripravijo svojih otrok na samostojnost oz. na to, da se na neki točki morajo odcepiti. Tako se na primer na svojem znajdejo posamezniki, ki nimajo nobenih konkretnih izkušenj v svetu gospodinjstva, čiščenja in pospravljanja.
Ko sem se odločil, da grem svojo pot oz. sem se pri 18 letih odselil k najboljšemu prijatelju, sva z babico, ki me je že od malega navajala na samostojnost in me opremila z nekim znanjem, ponovila vse o pranju in čiščenju.
Prijateljeva mama je pri mojem dvoletnem bivanju pri njih ugotovila, kje so še moje šibkosti pri skupnem življenju in mi je še ona priučila stvari, ki so mi manjkale. Zdaj, ko živim v najemu, mi ni nobeno delo tuje.
Mladim tudi odgovarja, da so doma in je vse postorjeno namesto njih. Je tudi bolj udobno zaradi finančnih razlogov. Nekdo, ki je celo življenje navajen, da mu je ves čas lepo, bo težko začutil potrebo, da bi se odselil.
V kakšnih družinah je lahko problematičen psihološki vidik, ker je lahko navezanost enih ali drugih pretirana. Starši na primer v otroke vcepijo mentaliteto, da so do nekega trenutka oni skrbeli za otroke, zdaj pa je na otrocih, da poskrbijo za starše.
V pogovoru za Radio Ognjišče ste dejali, da niste reden nedeljnik, da pa redno negujete svoj odnos z Bogom. Na kakšne načine?
Imam redne pogovore z njim. Kakšen večer ugasnem luč, odložim telefon, gledam skozi okno in razmišljam. Z njim se pogovarjam o stvareh, ki jih čutim, o stiskah in vprašanjih, ki jih imam. To na glas izgovarjam in mu pošiljam v upanju, da mi bo podal smernice, odgovore.
Marsikdaj je pogovor enosmeren, ker ne dobim takoj dejanskega odgovora, ampak če sem pozoren, se odgovori pojavijo naknadno, bodisi v obliki osebe, ki mi preseka pot v življenju, ali se zgodi kaj takšnega, kar sovpada s tem, o čemer sem razmišljal. Nisem nekdo, ki bi vsak dan molil, ampak ko začutim potrebo, si vzamem čas in se posvetim molitvi.
V zelo dobrih odnosih sem z nekaterimi duhovniki, ki so mi vcepili tudi to, da odnos z Bogom ni samo obisk maše, ampak kaj v življenju narediš za ta odnos. Pomembno je, kaj človek naredi z znanjem, občutki in doživljanji, ki jih ima glede vere.
Mene cerkev zelo pomirja, obiščem jo, ko je prazna, da sem sam z Bogom. Dobim občutek, kot da vse težave izginejo. To so najbolj pristni trenutki z Njim.
Ali je glede na vaše izkušnje današnja Cerkev dovolj dojemljiva za stiske in potrebe mladih?
Sam imam zelo pozitivne izkušnje. Zagovarjam mnenje, da vsak rabi v svojem življenju duhovnika. Na svoji poti sem imel ob sebi dva duhovnika, ki sta mi pomagala. Modrosti in pogledi, ki sta mi jih dajala, so mi velikokrat odprli drugačen vidik, s katerim se danes odzovem na situacije: z distanco, skušam biti objektiven ipd. Z njima sem delil svoje stiske, včasih tudi večkrat tedensko.
Najprej sta oba sama od sebe pri verouku opazila, da z menoj nekaj ni v redu. Posamezni duhovniki so zame naredili več kot pristojne inštitucije. Spet drugi pa imajo drugačne izkušnje. Vsi ne odgovarjajo vsem.
Vsepovsod beremo o nasvetih, kako odpustiti. Je res tako preprosto? Kdaj in kako je pri vas prišlo do točke, da ste danes kar se da pomirjeni s svojo preteklostjo?
Zame je bila to ena najtežjih stvari, ki sem jih moral storiti. Bil sem prepričan, da si ljudje ne zaslužijo odpuščanja, če ne pokažejo nekega obžalovanja oz. nič ne naredijo za to, da bi bili tega vredni. Potem pa sem začel ugotavljati, da jeza in negativni občutki, ki jih imam do drugih, delajo škodo meni, ne njim. Oni živijo naprej svoje življenje tako, kot so si ga zastavili, jaz pa gojim jezo in jo pogrevam. Ne odpuščam jim zato, ker si zaslužijo odpuščanje, ampak jim odpuščam, ker si zaslužim iti naprej v življenju. Želim biti boljši človek, če oni ne morejo biti.
Zdelo se mi je, da bo najtežje odpustiti mami, pa je bilo še težje odpustiti samemu sebi za vse napake, ko sem razočaral samega sebe, to, da sem sploh toliko časa vztrajal v takem toksičnem okolju.
Odnos s samim seboj je najtežji. To je edini odnos, nad katerim ne moreš dvigniti rok in kar oditi skozi vrata. Je edini odnos, ki ga moraš v celoti negovati, tudi takrat, ko se razočaraš, ko ne gre tako, kot si si zastavil. Moraš se objeti in si reči: zgodilo se je, odpusti, pojdi naprej.
Potem človek veliko lažje spi, lažje funkcionira, nič ga ne tišči v prsnem košu. Hkrati je to največja kazen, ki jo damo ljudem, ki si ne zaslužijo odpuščanja. Konec koncev tudi Jezus ni gojil zamere do grešnikov, pa bi jo lahko. On je še svojega očeta prosil za odpuščanje za ljudi, ki so ga pribili na križ. Če je on našel upanje in moč, da je lahko odpustil vsem grešnikom, ne najdem razloga, da tega ne bi mogel storiti vsak od nas. Je pa potreben čas.
Naša notranjost je kot kanta za smeti, ki se nenehno polne, ko zmanjka prostora, pa eksplodiramo. Če se o tem nikoli nismo pogovarjali z drugimi, so pozneje šokirani, kako smo iz neke normalne, nasmejane osebe tako razsuti, uničeni, se spopadamo z depresijo, smo skrenili s poti … Ključna je komunikacija. Če te kaj moti, če te kaj tišči, daj ven. Dokler to gojiš znotraj sebe, je samo del tebe, kar na dolgi rok vpliva na naše počutje. Če želimo biti fizično zdravi, moramo biti najprej duševno zdravi.
Pogosto primerjamo svoje težave s težavami drugih in se primerjamo med seboj, kot da bi nabirali točke, kdo je (bil) na slabšem. Kako to preseči?
Moramo se nehati obremenjevati s tem, kaj bodo drugi rekli in si mislili. Težave in občutki, ki jih nosimo znotraj sebe, niso tekmovanje. Lahko bi govoril, da otroci v Siriji nimajo strehe nad glavo, otroci v Afriki pa so lačni, medtem ko sem imel jaz oboje. Pa je to, kar sem prestal, manj vredno zato, ker imam streho nad glavo in hrano? Ni, to so še vedno moje bitke.
Če se ne morem poistovetiti z drugo osebo, še ne pomeni, da je njen problem majhen. Kar je meni lahko brezpredmetno, je za drugega bitka.
Tisti, ki so neizmerno navezani na domače živali, so strti, ko se od njih poslovijo. Jaz morda temu ne dajem tako močne intenzitete, ampak to še ne pomeni, da njihova bolečina ni pristna. Dokler nisi v podobni situaciji, ne veš. Vsaka bitka si zasluži priložnost, da se z njo ukvarjamo in jo rešujemo, ne glede na to, ali je v »neki razpredelnici« mišljena kot majhna ali velika. Vsak od nas nosi svoj križ in potrebuje nekoga, da mu prisluhne in se usmeri nazaj na pravo pot.
Kmalu bomo imeli priložnost brati prvo od vsaj treh knjig, v katerih boste prek svoje zgodbe spregovorili tudi o nasilju, depresiji, alkoholizmu, vsem, kar ste doživeli na lastni koži. Zakaj je tako pomembno, da si podelimo tudi teme, ki nas najbolj razgalijo?
S tem lahko nekomu s podobno ali pa še težjo situacijo ponudimo pomoč in zavedanje, da ni sam. Ljudje imajo raje občutek, da je vse lepo in da se grde stvari dogajajo samo v tujini in v filmih. Če spremlja okolico, v kateri se o tem ne govori, ima občutek, da je to, kar se mu dogaja, redka izjema. Premalo je ozaveščanja o težkih stvareh, posledično premalo konkretnega delovanja. Mnogi raje zamižijo, češ, da to ni njihov problem. S tem potem pustimo nekoga v trpljenju. Sam se ne izpostavljam zaradi tega, da bi se ljudem smilil, ampak da tistim, ki doživljajo kaj podobnega, dam upanje, da se da priti ven iz tega. Potrebnega je veliko poguma, da izpostaviš šibkosti svojega življenja oz. travmatične izkušnje.
