Pred desetimi leti sem vpisal študij zakonske in družinske terapije na Teološki fakulteti v Ljubljani. Kaj dela terapevt, sem si približno predstavljal, kaj vse mora vedeti in znati, nisem vedel.
Doma sva z ženo imela pet šoloobveznih otrok in za sabo dve desetletji zakonskega življenja. Vsebine koristnega študija sem tako najprej opazoval kar doma. Toliko je bilo novih spoznanj o meni, o nama in o življenju v družinah. Vedno se mi je zdelo najbolj normalno, da sva se z ženo pogovarjala o problemih. Enako z otroki.
Opremljen z novim znanjem in lastnimi življenjskimi izkušnjami sem pričakoval odprtost ljudi, ki se odločijo za terapijo. Kmalu sem prišel do spoznanja, da ljudje najprej dolgo časa zbirajo pogum, da pridejo na terapijo. Pri nama je bilo pač drugače – ko sva prišla do problema, ki ga nisva znala rešiti sama, sva poiskala pomoč.
Ko se že odločimo priti k neznancu (terapevtu), potrebujemo kar nekaj časa, da začnemo govoriti o bistvenih stvareh. Zanimivo, da smo precej bolj odprti pri zdravniku glede fizičnega zdravja, tudi pri spovedi laže govorimo o sebi.
Po šestih letih terapevtskega dela lahko zelo preprosto zapišem, da je strah pred terapevtskimi pogovori le eden od strahov, ki živijo v nas. Je le eden od strahov, ki se pojavi, ko je treba pogledati vase. Hujši problem je, ker velik delež ljudi preprosto ni navajen govoriti o sebi, svojih čutenjih, občutkih.
S tem si delamo strahotno škodo. Ni toliko problem, da ne upamo iti k terapevtu. Težava je, ker se v naših družinah pogosto ne znamo ali nočemo zelo iskreno pogovarjati o odnosih.
Otroci si želijo tesnega stika s starši, želijo, da jih opazimo, ogovorimo, smo z njimi, se zanimamo zanje, jih vprašamo, kako so, kaj jih muči, kaj je vir njihovega veselja, o čem se učijo … Otroci vedno hrepenijo po starših, ki se bodo zanimali za njih. Še več, otroci želijo, da jih mi ujamemo v njihovem čustvenem svetu. Tam nas zares čakajo.
Še enkrat ponavljam: ni problem strah pred terapevtskimi pogovori, težava je, ker si mož in žena ne upata pogovarjati o njunem notranjem svetu. Kako ironično: opravljava odgovorne službe, načrtujeva potovanja, vzgajava otroke, naredila sva fakultete, v spolnosti sva domača – vendar o tem, kaj jaz res ob tebi vsak dan doživljam, si ne upava, se ne želiva pogovarjati.
Nekako smo se navadili probleme pometati pod preprogo. Strah pred lastnim čustvenim svetom ima seveda svojo zgodovino. Ne glede na to je v najino veliko dobro, ko se odločiva deliti samega sebe v najinem odnosu.
Tako se terapevti najprej potrudimo nasloviti te začetniške strahove pred ranljivostjo. Nikoli in nikomur na začetku ni prijetno govoriti o svojih čustvenih (duhovnih) bolečinah. Vendar so to samo čustva (strahovi, žalost, sram, jeza, veselje, razočaranja vseh vrst …), ki nas spremljajo že dolgo časa.
In od pogovora o sebi še nihče ni umrl. Od molčanja pa je že marsikdo zbolel. Svojo razdiralno moč čustveni, notranji svet izgubi, ko ga nagovorimo. Raziskovanja našega notranjega sveta nikoli ni konec. S časom postane celo zabavno, rezultat pa mora biti več sreče v meni, med nama in v naši družini.
Za konec ne morem zapisati: ne bojte se terapevtskih pogovorov. Bolj koristno je reči, da najprej vzljubimo intimne pogovore med možem in ženo. Vzemiva si čas za naju. Pripovedujva drug drugemu, kar nama leži na duši že dolgo časa. Govoriva o sebi, ne o drugem. Najprej vpeljimo odprte pogovore v naše družine. Ugasnimo ekrane in namenimo čas drug drugemu.
Moramo pa tudi iskreno povedati, da se znanost razvija na vseh področjih – o odnosih in o psihologiji danes vemo veliko več, kot so vedeli naši očetje in mame. Na razpolago imamo ogromno znanja na internetu, predavanja, knjige. Ko izčrpamo domače znanje in izkušnje, a še vedno trpimo, takrat le poiščimo pomoč strokovnjaka. Skupaj bova premagala strah pred ranljivostjo.
Avtor prispevka je Janez Logar.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
