Obdobje šolanja je lahko zahtevno za vsakega otroka, če pa k temu dodamo še hude učne težave, lahko postane zares neznosno. To se je zgodilo Williamu Carterju, ki je v osnovnošolskem obdobju resnično trpel. Razmere so postale še hujše, ker so se sošolci zaradi njegovih učnih težav iz njega nenehno norčevali.
Pri 13 letih še vedno ni znal brati. Toda ko so mu pravilno določili diagnozo hude disleksije in dispraksije, se je njegovo izobraževanje povsem spremenilo.
Carterju je nazadnje uspelo z odliko diplomirati iz političnih ved in mednarodnih odnosov na univerzi v Bristolu v Veliki Britaniji. Pridobil je tudi ugledno Fulbrigtovo štipendijo in danes pripravlja doktorat iz politične geografije na univerzi Berkeley v Kaliforniji.
“Ko sem se naučil brati in pisati, je svet nenadoma postal bolj razumljiv in posledično sem tudi jaz postal bolj razumljiv svetu,” je študent zaupal v pogovoru za britanske medije.
Če upoštevamo, da Carterju toliko časa niso postavili prave diagnoze, so njegovi dosežki še toliko bolj neverjetni. Postopek, da izobraževalna ustanova prizna posebne potrebe, je lahko zelo utrudljiv. Številni sestanki ter neskončni obiski pri zdravnikih in drugih specialistih lahko tako otroku kot njegovim staršem odvzamejo veliko volje.
Diagnoza je pomembna
Toda v trenutku, ko je diagnoza postavljena, življenje za otroka postane znosnejše, saj s prilagojenimi učnimi urami in gradivi dobi priložnost, da razume, česa naj bi se naučil. Dejstvo, da so Carterjevi dosežki zdaj resnično vredni občudovanja, dokazuje, koliko so otroci s posebnimi potrebami v resnici lahko sposobni.
Zdi se, da je Carter danes celo hvaležen za svoje učne težave. Trdno je prepričan, da je “zaradi disleksije pravzaprav postal to, kar je”.
Cilj mladega Londončana je postati profesor za politično teorijo in geografijo temnopoltih, nato pa narediti politično kariero. Želi si popraviti sistem, ki je po njegovem mnenju pomanjkljiv: “Dejstvo, da sem sam, z nekaj sreče in podporo bližnjih, ‘uspel’ kljub družbeno-gospodarskim oviram, ne bi smelo upravičevati našega sistema in družbe.”
Ker Carter ceni priložnosti, ki so mu bile dane, bo gotovo postal odličen zagovornik drugih otrok, ki se v šoli soočajo z neenakostmi, ter resničen navdih za številne mladostnike in njihove starše.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
