“Ne morem več! Luka ima 2 leti in noče zaspati sam. Vsak večer ga moram držati za rokico, to lahko traja tudi eno uro. Ne vem več, kaj naj storim.” Obupani krik mlade mamice Laure se pridružuje mnogim staršem, ki ne vedo, kaj bi z otrokovim upiranjem pred tem, da bi zaspali sami.
Morda je bila zahteva po “večernemu ritualu” napačno razumljena in je prišlo do tega, da je moten spanec mnogih, otrok in njihovih staršev. Osnovni namen rituala ni, da otrok med njim zaspi, temveč da se umiri in se čuti varnega ob misli, da se bo čez noč ločil od očka ali mamice. Potem bo spanec naravno prišel.
Spalni vlak
Kakovost in ritem spanca se razvijata s starostjo, vendar se njegova cikličnost ne spreminja. Starejši, kot je otrok, daljši je njegov cikel spanca. Pri novorojenčku je povprečni cikel od 30 do 50 minut. Na srečo lahko odspijo več ciklov zaporedoma!
Vendar je vzpostavitev cirkadianega ritma (24-urni biološki ritem, deljen na noč in dan) fiziološka in se zgodi med 6. in 12. mesecem starosti. Do takrat je torej normalno, da se otrok ponoči prebuja. “Njegovo telo namreč še ni prilagojeno na 24-urne cikle,” pojasni doktor Alain Benoit, pediater in avtor knjige Les vrains besoins de votre enfant (Resnične potrebe vašega otroka).
Da bi si lažje predstavljali spalne cikle, pediater ponuja prispodobo “spalnega vlaka”. Vsak vlak predstavlja en cikel in vsak vagon eno spalno fazo. Med dvema cikloma se otrok bodisi prebudi bodisi preide na drug cikel (skoči na drugi spalni vlak).
Od drugega meseca dojenček naprej zaspi v plitki, nemirni fazi spanja (sanja, podoživlja občutke in čustva dneva), tej sledi faza mirnega spanja, ki je najučinkovitejša za aktiviranje rastnih hormonov in izgradnjo imunskega sistema.
Med 6. in 9. mesecem se cikli daljšajo, tako da pri približno dveh letih dosežejo enako zgradbo, kot jo imajo odrasli: vsak cikel traja približno dve uri in je sestavljen iz plitkega spanca, nato globljega spanca, potem počasno valovnega globokega spanca, ki se konča s fazo REM spanja, ki je prepredeno s sanjami.
Ritual uspavanja
Ključ je v tem, da je otrok, če se ob zaključku vsakega cikla prebudi, sposoben sam zaspati nazaj. “Dojenček se lahko ob vsakem novem ciklu spanja prebudi in zato nam je v interesu, da ga naučimo, da sam zaspi nazaj,” pojasnjuje Alain Benoit. Kako ga tega naučiti? Tako, da ga s primernimi besedami in kretnjami pomirimo in mu pojasnimo, da je noč le prehodna ločitev.
Ritual ima lahko različne oblike: poljub, božanje, zgodba, uspavanka oziroma molitev, vsak si sam določi obliko in dolžino uspavanja. Ni treba, da je zelo dolgo. Namen je preprosto, da “otroka pomirimo in mu damo občutek varnosti, da se prepusti spancu”.
V tem smislu je pomembno, da otroka pustimo pomirjenega, a še vedno budnega. Namen rituala namreč ni, da bi otrok zaspal s pomočjo telesnega stika: “Če otrok zato, da zaspi, potrebuje telesni stik (držanje za roko, dojenje, božanje po laseh …), sredi noči ne bo mogel ponovno zaspati brez vaše bližine,” opozarja pediater.
Kaj reči
Nikdar ni prepozno za dobre navade. Če je vaš otrok navajen zaspati zraven vas, mu povejte, da bo z njim vse v redu in da se zjutraj spet vidita. “Ločiti se moramo, da se lahko ponovno srečamo,” poudarja Alain Benoit in predlaga, da otroku rečete nekaj takega: “Se vidiva jutri. Ko spiš, vem, da si dobro, in tudi jaz sem v redu in ni treba, da te zato ves čas gledam.” Za dober razvoj morajo otroci vedeti, da so starši v redu, tudi ko niso ob njem.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Jasmina Rihar.
