Zgodbe svetnikov, ki so živeli izprijeno in so se na koncu spreobrnili, so vznemirljive, a včasih se tisti, ki živimo povsem vsakdanje življenje, sprašujemo, če lahko svetniki postanemo tudi mi. Nismo niti brezmadežno čisti niti nezaslišano hudobni – smo spodobni ljudje, ki gremo ob nedeljah k maši, a se vseeno še vedno spopadamo z običajnimi grehi.
Tistim ljudem, ki obupavajo, ker se jim zdi svetost tako daleč od povprečnega krščanskega življenja, lahko svetniki – "dobri" katoliki, potrebni spreobrnjenja – dajejo upanje.
Tiste pa, ki so prepričani v svojo pravičnost in se ne zavedajo svoje nadutosti ali jeze ali predsodkov ali lakomnosti, ki ogrožajo naše duše, naj ti svetniki vodijo v globlje spreobrnjenje.
Bil je dober katoliški kralj. Ko je slišal za številne umore katolikov v Savdski Arabiji, je zbral svojo vojsko in jih odšel maščevat. Po prvem neuspelem poskusu je Kaleb odšel k staremu menihu po nasvet. Ta mu je rekel, naj se vpraša po svojih nagibih.
Kralj, ki je bil dotlej prepričan, da se je odšel bojevat, da bi zaščitil kristjane, je spoznal, da se je v resnici hotel maščevati in je iskal svojo slavo. Prečistil je svoje namene in se šel bojevat še enkrat.
Tokrat mu je uspelo za nekaj časa zaščititi kristjane na tistem območju. Ob tem je Kaleb spoznal, da ni poklican, da bi živel kot kralj, zato je krono predal svojemu sinu, sam pa je postal puščavnik.
Bil je italijanski dominikanec in izvrsten pridigar in po vsem sodeč je bil izjemen katolik. A zaradi svojih sposobnosti je postal precej ošaben. Bog je zato dovolil – da bi rešil ošabno dušo sicer spodobnega duhovnika –, da so ga ujeli pirati in ga prodali v suženjstvo.
Tu se je razgalila globina Antonove vere: zanikal je Jezusa, postal musliman in se poročil. Po prikazanju svetega Antonina se je spreobrnil in se javno pokesal svojega verskega odpadništva, zaradi česar so ga mučili.
Bila je karmeličanska redovnica in tudi zelo dobra katoličanka. A samostan, v katerem je živela, je bil premalo strog, zato je Terezija dolga leta velik del časa namenjala lahkomiselnim pogovorom, malo časa pa je namenila osebni molitvi.
Pri štiridesetih letih je doživela nenadno spreobrnjenje in od takrat že skoraj petsto let kontemplativna globina njene molitve navdihuje celotno Cerkev.
Bil je izjemno muhast otrok, ki je v svojih zgodnjih najstniških letih odšel k frančiškanom. Že po nekaj mesecih je zapustil redovno življenje, odločen, da bo užitek iskal v tem svetu. Njegov razočarani oče ga je iz Mehike poslal na Filipine po družinskih opravkih, tam pa je skušal svojo željo po Bogu zapolniti s drugimi dejavnostmi.
Kmalu zatem je Filip spoznal, da je v resnici poklican v redovno življenje, zato je frančiškane rotil, naj ga še enkrat sprejmejo medse. Po zadnjih zaobljubah so ga njegovi predstojniki poslali nazaj v Mehiko na mašniško posvečenje. Ladjo je neurje odneslo v japonsko pristanišče, kjer je doživela brodolom.
Posadko in potnike, vključno s svetim Pavlom Mikijem, so zaprli in Filip je postal prvi mučenec na Japonskem in pozneje prvi Mehičan, ki je bil razglašen za svetnika, imenovan tudi sveti Filip Jezusov.
Poslali so jo v italijanski samostan, potem ko je imela histerični napad, ker se je njena mlajša sestra poročila z moškim, v katerega je bila zaljubljena Hijacinta. Ko ji je prvič spodletelo, da bi ušla iz samostana, se je vdala v svojo usodo, a ni upoštevala nobenih pravil reda ali izkazovala ljubezni do Boga.
Vseeno pa je preživela v cerkvi precej več časa kot kdor koli izmed nas, ni lagala, goljufala ali kradla. Šele po tem, ko jo je neki duhovnik opozoril na razkošje, v katerem je živela, je Hijacinta ugotovila, da ni povprečna nuna, ampak ženska, ki s kljubovanjem ogroža svojo dušo.
Za šest mesecev se je spreobrnila, potem pa se je vrnila k staremu načinu življenja. Pri naslednjem spreobrnjenju pa je vztrajala in Hijacinta je postala žena pokore in velikodušnosti, ki jo je vodila Božja ljubezen.
Rodil se je v pomembni katoliški družini v Vietnamu in se poročil s katoličanko. A čeprav je živel po veri, je bil zaradi svojega položaja na sodišču v težki situaciji. Z željo po kopičenju bogastva in moči se je udeleževal in morda celo sodeloval v poganskih ritualih.
Sčasoma si je pod vplivom ljudi, ki so ga obkrožali, našel ljubico in imel tri nezakonske otroke. Čeprav je dal otroke krstiti in je še naprej živel krščansko, pa je s svojim življenjem izdal svoja prepričanja. Nazadnje se je pokesal in postal mož usmiljene ljubezni do bližnjega. Pred mučeniško smrtjo je v zaporu prejel zakrament sprave.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Urška Vintar.
