Kako travme iz otroštva vplivajo na življenje odraslih? Ali moramo nujno odpustiti staršem? Kako to sploh storiti? O tem, ali je mogoče zapolniti vrzeli iz svojega otroštva, govori Sylwia Siatkowska, poljska psihologinja in psihoterapevtka ter avtorica knjige Popravljanje otroštva. Stopi izpod sence staršev, energetskih vampirjev.
Težko otroštvo, nepoštenost staršev, travme … Je v odraslosti že vse izgubljeno?
Zagotovo ne! Iz težkega otroštva lahko celo črpamo moč, toda to je zadnja stopnja spopadanja z njim, ko na te izkušnje gledamo kot na nekaj, kar nas je oblikovalo, povzročilo, da smo takšni, kot smo, s svojimi napakami, pa tudi prednostmi.
Težke izkušnje pogosto obtežujejo življenje in kot senca visijo nad njim, toda po letih dela kot psihoterapevtka bi rada povedala, da lahko s temi izkušnjami živimo celo povsem dobro.
Najpomembneje je, da se zavedamo dejstva, da je otroštvo vplivalo na nas – tako bomo lažje razumeli sebe, svoje vedenje, reakcije in čustva. To je prvi korak na poti k morebitni spremembi.
Kako prepoznati vzorce, ki jih ustvarjamo, in kako se jih znebiti?
Spodbujam vas k opazovanju svoje notranje govorice. Včasih se zgodi, da si ponavljamo stavke, misli na določen utečen način. V dogodkih iščemo potrditev, da je ta način razmišljanja primeren.
Npr. če študentka z visokimi standardi na izpitu dobi 8, si misli "kako neumna sem, to je bil vendar banalen izpit, kako mi je lahko spodletelo pri tako preprosti stvari". Zakaj? Ker je oče ponavljal: "Kako je mogoče, da tega ne razumeš?"
Lepo dekle v ogledalu vidi "debeluško", ker ji je mama govorila, da ima debela stegna. Vzorci so različni. Ljudje se ne vidijo kot zadostne, njihova pozornost je usmerjena k pomanjkljivostim, v glavi se oglaša notranji kritik, najpogosteje gre za glas kritičnega starša.
Zakaj je odnos z mamo tako pomemben?
To, kako je v najzgodnejši fazi našega življenja za nas skrbela ključna oseba, najpogosteje mati, vpliva na to, kakšne odnose tvorimo v odraslosti.
Če je mama odzivna, predvidljiva, skrbna in se odziva na otrokove potrebe, se bo otrok naučil, da je svet varen in da so njegove potrebe pomembne. Tako se razvije varen slog navezanosti, ki ima najboljši vpliv na nadaljnje življenje.
Kaj pa če je mama drugačna?
Nepredvidljiva, odbijajoča mama, ki se ne odziva na otrokove potrebe, povzroči, da se v otroku oblikuje negotov slog navezanosti. Otrok se nauči, da nima vpliva na dogajanje okoli sebe, kar lahko povzroči priučeno nemoč in občutek, da izražanje njegovih potreb s sabo ne prinaša nič dobrega.
Rezultat dolgoročnega, neučinkovitega klicanja skrbnika je povečanje količine kortizola oz. stresnega hormona v krvi, kar ima zagotovo vpliv na življenje odraslih na biološki ravni.
Zakaj se ob vstopu v odraslost lahko oddaljimo od otroštva in si uredimo življenje, ko postanemo starši, pa nepravice in pomanjkljivosti ponovno privrejo na površje? Včasih se kdo do svojih otrok vede tako, kot so to počeli njegovi starši, čeprav si je prisegel, da ne bo ponavljal njihovih napak.
To se zgodi zelo pogosto. V življenju uporabljamo tisto, kar vemo, znamo, kar smo se naučili. Če smo se doma naučili, da različna mnenja vodijo do prepira, pozneje z drugimi komuniciramo na enak način, razen če se tega zavedamo in se odločimo to spremeniti.
Če je doma dovoljeno soditi, kritizirati, se nam pozneje to zagotovo ne bo zdelo neprimerno. Ponavljamo to, česar smo se naučili.
Je mogoče stopiti iz tega začaranega kroga?
Na terapijo prihajajo ljudje, ki se učijo osnov dobrega sobivanja z drugimi. Z enim od pacientov sem tri srečanja govorila o tem, ali dejstvo, da ima ljubico, vpliva na njegov zakon.
Šele po treh srečanjih je začel dojemati, da lahko njegova vpletenost v zvezo zunaj zakona vpliva na njegov zakon. V tem ni videl negativnega vpliva, tak vzorec je prenesel od doma. Zanj je bilo popolno odkritje, da lahko izboljša svoj zakon, če vanj poskusi usmeriti celotno pozornost.
Težko otroštvo v nas naredi "luknje", ki jih poskušamo na različne načine zapolniti.
Lepa oblačila, kozarec vina sodijo med najbolj znane. Vsaka odvisnost za nekaj časa nudi majhno olajšanje, prinaša pa več slabega kot dobrega. Toda odvisnosti so le vrh ledene gore.
V okviru kompenziranja smo sposobni veliko narediti. Nekdo, ki se ni počutil ljubljenega, poskuša pridobiti naklonjenost vseh ali pa trdi, da mu to sploh ni pomembno. Nekdo, ki je slišal, da ni dovolj dober, pa se bo potegoval za mesto profesorja ipd.
Zakaj to ne deluje?
Ker motivacija za to izvira iz pomanjkljivosti. Pomanjkljivosti iz otroštva je v odraslosti nemogoče prikriti, prava izbira je sprejemanje. To je način mišljenja: "Ni treba, da sem najboljši, to ne priča o meni kot o človeku", "Ni treba, da me imajo vsi radi, da me vsi ljubijo, kljub vsemu sem vredna".
Če pogledamo nase iz perspektive in si dovolimo nepopolnosti, to pozitivno vpliva na naše življenje. Sizifovo delo, s katerim skušamo zapolniti luknje, ni potrebno. Sprejemanje je čudovit, osvobajajoč občutek.
Ali lahko starševsko ljubezen nadomesti katerakoli druga oblika ljubezni?
Partnerska ali prijateljska ljubezen se razlikuje od starševske. Če se v otroštvu nismo počutili ljubljene od staršev, tega najverjetneje ne bomo občutili niti v odraslosti. Vedno nam bo nekaj manjkalo.
Če se znebimo tega upanja, se nam ponudijo druge oblike ljubezni. Sprijazniti se je treba s tem, da nas nikoli več nihče ne bo ljubil le zato, ker smo, življenje in drugi pa bodo pred nas postavljali izzive. Imamo pa priložnost za oblikovanje zdravih odnosov, v katerih bomo tako prejemali kot tudi dajali. Brez nerealnih pričakovanj.
Odpuščanje staršem je pomembno za napredovanje, a zelo težko.
Obstajajo teorije, da vam ni treba odpuščati za nadaljevanje, spet druge pa pravijo, da brez odpuščanja ne gre. Odpuščanje je junaško dejanje, od žrtev staršev ne bi zahtevala dodatnega bremena, ki ga predstavlja prisila odpuščanja. So tudi krivice, ki jih je izjemno težko odpustiti.
Po mojem mnenju odpuščanje prinaša olajšanje in je osvobajajoče, ni pa mi všeč, če se k temu nekoga sili. Prisila povzroči občutek krivde pri ljudeh, ki le s težavo odpuščajo. To je podobno, kot če bi morali odrasli otroci opraviti dodatno delo le zato, ker so se rodili v družinah, kjer so izkusili krivico. Eni odpustijo, drugi ne in tudi to je v redu.
Morda je še toliko težje, če starši svoje napake vidijo le v manjši meri. Zakaj niso sposobni priznati svojih napak? Je mogoče oprostiti brez tega?
Starši so samo ljudje. Kako si priznati, da sem bila slaba mama? To vpliva na oceno življenja. Starševstvo za številne predstavlja osnovno vlogo. Za to je potrebno veliko ponižnosti in samozavedanja. Le redki premorejo oboje.
Ko torej v odraslosti pripovedujemo o svojem trpljenju, lahko v okviru povratnih informacij slišimo, da sploh ni bilo tako, in še številne druge boleče besede. Vsak o sebi rad misli dobro.
Starši se spominjajo lepih trenutkov, otroci pa si pogosto zapomnijo težke. Naši spomini in način, kako te dogodke interpretirajo naši starši, se lahko močno razlikujejo.
Pretrgati z otroštvom ne pomeni nujno tudi prekiniti odnos s starši?
Zagotovo ne. Človek je družabno bitje, cilj psihoterapije pa ni ločevanje, temveč najboljša možna prilagoditev obstoječim razmeram. Seveda je oddaljitev, pa čeprav začasna, včasih najboljši izhod, na splošno pa ni eden izmed ciljev, ko delamo na sebi in na svojih odnosih.
Je proces terapije vedno neizogiben?
Ni nujno. Vsak ima svojo stopnjo občutljivosti, svoje izkušnje. Vsak si drugače razlaga svet. Ena oseba bo imela višjo raven odpornosti, druga manjšo. Ni enotnega merila za vse. Za nekoga zadostuje iskren pogovor s prijateljem, drugemu bo bolj koristila knjiga, spet tretji pa bo tri leta hodil na terapijo. To je zelo individualno.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevod in priredba: Jezikovno Mesto
