Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Navdušeno začnite svoj dan, naročite se na Aleteijine e-novice.
Naroči me!

Aleteia

Kako odpustiti staršem?

FORGIVNESS
Shutterstock
Deli

Če težke izkušnje niso prepoznane, predelane, odprte Božjemu odrešenju, držijo v ujetosti

Naj začnem s svojo izkušnjo. Ko sem že odšel od doma, mi je mama (zdaj že pokojna) povedala, da je nekje prebrala, naj se starši opravičijo svojim otrokom, ker so gotovo storili kaj takšnega, kar jih je prizadelo – čeprav so se trudili po svojih najboljših močeh. Rekla je, da se sprva nikakor ni mogla strinjati s tem gledanjem. Bila je takšne vrste, da če v kakem delu sebe ni začutila resničnosti nečesa, tega nikakor ni sprejela. V tem primeru je sprejela.

Še dlje nazaj. Ob poslavljanju od doma sem šel skozi očiščevanje odnosa z mamo, v prepoznavanju vrednega in manj vrednega, kar sem po njej prejel. O vsem tem sva se večkrat pogovarjala; bila je zelo odprta za pogovor. Pomembno pa se mi zdi, da sem odnos z mamo prinašal v molitev, saj verjamem, da je temeljni sogovornik Gospod in da ima smisel temeljno urejati z Njim. Nekoč me je močno nagovoril stavek: Kar je mogla, je storila (Mr 14,8). Božja beseda, naslovljena v pot razčiščevanja odnosa z mamo; kot “dopolnjenost v Kristusu”.

Kaj zamerimo staršem?

Pri vodenju duhovnih vaj, pri duhovnem spremljanju pa tudi kot študentski duhovnik sem imel možnost hoditi z drugimi pot razčiščevanja razmerja s starši, z odpuščanjem vred. Kaj so staršem zamerili oz. kaj jih je prizadelo?

Da niso bili slišani, ker so bili starši ujeti v svoje gledanje in zahteve (včasih v trde katoliške postavke). Da so bili starši fizično odsotni zaradi obilice dela ali čustveno zaradi prezasedenosti s svojimi skrbmi, težavami, prepiri. Da je bil otrok čustveni partner katerega izmed staršev, ko je med njimi škripalo, ali ko je bil talec v prepirih (ali ločevanju) med starši. Da jim starši niso dovolili nobene napake in so tako v njih zadušili ustvarjalnost. Pa telesno, psihično, čustveno nasilni starši; pa zamera očetu alkoholiku, ki je delal sramoto sinu/hčeri itd.

Kaj lahko rečemo o še mnogo hujših izkušnjah nekaterih: spolne zlorabe, izživljanje nad otroki itd.? O tem si ne upam govoriti tukaj; potrebno bi bilo dati posebne poudarke.

Marsikdaj starši nezavedno ponavljajo vzorce tega, kar so doživeli v svoji izvorni družini. To se je vtisnilo vanje kot edini način vzgoje in odnosa. Nezavedni vzorci se prenašajo naprej; v naslednji generaciji se ponovi krog trpljenja, neodrešenosti. Kot pravi Božja beseda: “Gospod … obiskuje krivdo očetov na sinovih in na sinov sinovih do tretjega in četrtega rodu.” (2 Mz 34,7)

Če težke izkušnje niso prepoznane, predelane, odprte Božjemu odrešenju, držijo v ujetosti, vežejo nazaj na tisti čas, dogodek, dinamiko. Odpustiti pomeni pustiti zadaj in iti naprej. Tu je prostor odpuščanja staršem, saj razmerje med starši in s starši močno vpliva na življenje in odnose v naslednji generaciji pa še naprej.

Nevarnost moralističnega odpuščanja

Pri vernih je nevarnost moralističnega odpuščanja, da povozijo čustva in naredijo korak na silo, racionalno. To je instant, hitra rešitev. Nekateri si ne upajo soočiti; ne zmorejo si dovoliti negativne misli ali jeze na starše. Takoj bi se počutili krive, da se to ne sme, da bi morali biti hvaležni, saj so jim starši naredili toliko dobrega. S takim dopovedovanjem obvladujejo bolečino, jezo, strah. A vse to je potlačeno in bo prišlo na plano. Če ne prej, v intimnih odnosih – v smislu ne le telesne bližine, temveč celostne osebne bližine.

Potrebno je iti skozi resen proces odpuščanja, kjer pridejo na plan boleča čustva (prikrajšanosti, žalosti, jeze, strahu itd.). Odpuščanje vsebuje čustveno preoblikova­nje. Naj dodam, da je marsikdaj potrebno povedati ne naravnost staršem, temveč komu drugemu, ki zmore biti priča doživeti krivici, trpljenju, bolečini. Človek je celota telesa, duše in duha. Odpuščanje je v moči Svetega Duha; ta pa preoblikuje duševnost (in tudi telo) v molitvenem in tudi medčloveškem dialoškem procesu. Tukaj bližnjic ni oz. ne pripeljejo do cilja.

Zgodi se, da se jeza na starše preusmeri na Boga, ker se ni bilo mogoče in varno jeziti na starše. Jasno, starši so prvi Božji predstavniki, njegova podaljšana roka, njegova prva podoba. Potrebna je duhovna pot očiščevanja podobe Boga in razčiščevanja, kaj kam spada.

Starši kot dežurni grešni kozli

Človek ne more odpustiti, kadar premleva krivdo staršev daleč v odraslo dobo (če je takšna vezanost na starše sploh odraslost?). Dandanes človeka bombardirajo s psihološkimi knjigami, ki razložijo probleme in pokažejo njihov vzrok v starših. Starši so (dežurni) grešni kozli za vse težave. Da se počutijo kot žrtev, lahko daje prizadetim od staršev moč in smisel za kar dolgo obdobje življenja – a čigavo življenje je to?

Tudi starši so le ljudje, s svojo omejenostjo, grešnostjo. To nikakor ne pomeni, da opravičujemo nasilje in zlorabe; a ko gre za običajne človeške omejenosti in napake, je sprejetje šibkosti staršev na mestu. Metka Klevišar je nekoč zapisala: “Odrasteš, ko odpustiš staršem.”

Vsak dar, še tako dober in lep, je nujno omejen. Ampak s tem, da je dar omejen, ne neha biti dar. Če je torej nekdo ujet v ideali­zirane podobe staršev, da bi morali biti skoraj bogovi, potem še ne ve, kaj pomeni biti “ustvarjen”, kaj pomeni biti človek. Tu je past določenih klišejev, idealnih podob staršev, ki lahko naredijo škodo. Včasih so bili to bolj religio­zno-moralni ideali, sedaj pa bolj čustveno-psihološki.

Božja ljubezen more vse obrniti v dobro

To je Kristusova skrivnost: da greh ne more uničiti ljubezni, ki živi v vsakem od staršev. V moči Kristusove dopolnitve je vse povezano z Očetom, ki je izvir večnostne Ljubezni. Sveto pismo nam kaže, da je človeška zgodovina v Božjih rokah. In da je Božja ljubezen tako zvesta in ustvarjalna, da more vse zlo zaviti v ljubezen in preobraziti v dobro.

Karkoli se je zgodilo, more Bog obrniti v dobro, uporabiti kot prostor temeljne Ljubezni, novega Življenja. Ne v naši moči, temveč v moči Kristusovega odrešenja. Seveda je lahko dober korak prepoznavanje, da problemi otrok izvirajo od staršev. A odrešenje ni že v tem, da sin ali hči vé, od kod težave in da najde krivca, temveč da se srce odpre Gospodovemu odrešenju, moči njegovega odpuščanja v Svetem Duhu.

Gospod je Edini, ki ima in je vir čiste darovanjske ljubezni. On ljubi svoje otroke po njihovih zemeljskih starših. Nikakor pa ne le po njih. In če kaj ni bilo prav, skuša Gospod najti načine, kako v življenju, stikih, srečevanjih vse dopolniti – dokler ne bo vse dopolnjeno onstran.

Hči sionska pa pravi: “Zapustil me je Gospod, Gospod je name pozabil.” Mar pozabi žena svojega otročiča in se ne usmili otroka svojega telesa? A tudi če bi one pozabile, jaz te ne pozabim (Iz 49,14-15).

 

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 68, številka 7.

 

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.