Nekoč je bil mladinski državni prvak v teku na 3.000 metrov in krosu, danes pa je Jernej Kastelec bolj posvečen umetnosti. Scenarist, režiser in pedagog, predvsem pa mož in oče štirih hčera, ki mu izzivov zlepa ne zmanjka. Dobrodošel v Moških skrivnostih!
Projekti, pedagoško delo, prostovoljstvo, žena, otroci, čas zase … Kako krmarite med vsemi prijetnimi in manj prijetnimi dolžnostmi vsakdanjika?
Če sem iskren, mi krmarjenje ne uspeva vedno najbolje oziroma tako, kot bi si želel. Pogosto se zgodi, da je moj dan raztreščen, zalotim se, da počnem več stvari hkrati s pomanjkljivo pozornostjo, konec dneva pa me dohiti sredi nedokončanih obveznosti.
Ker sem po naravi neučakan, se večkrat lotim stvari, ki me tisti hip zagrabijo, ter pozabim na prioritetni seznam obveznosti. Tudi narava dela, ki ga opravljam kot samozaposleni v kulturi, ne prispeva k enakomernemu delovnemu ritmu, saj projekti prihajajo v valovih in ustvarjajo ozka grla službenih obveznosti.
Zadnje leto mojega dela od doma in šolanja otrok na daljavo je stvari še dodatno zapletlo, sprejeti sem moral okoliščine, ko sem med delom za službo ves čas po malem prekinjan, kar je za moškega, ki naj bi obvladoval le eno dejavnost naenkrat, kar velik izziv.
Učinkovitost tistih redkih trenutkov nedeljene pozornosti delu za službo mora biti zato precej visoka, vse te motnje so me prisilile, da sem se navadil v kratkem času iz sebe iztisniti veliko.
Kako "plava" moški v družini s petimi ženskami oziroma dekleti? Kdaj so nekoliko bolj mučni trenutki, kdaj se še posebej radostite?
Zdi se mi, da se z ženskami nasploh kar dobro razumem. 😊 Od poroke naprej nisem nikoli imel kakšne stalne moške družbe in je tudi nisem pogrešal. No, v zadnjem letu in pol smo se našli štirje prijatelji, ki enkrat mesečno igramo tarok, kar mi je v veselje. Posebnost naše družine s štirimi hčerami je verjetno ta, da smo precej glasni, dekleta imajo veliko povedati, učimo se poslušati, si ne skakati v besedo …
Z ženo nama veliko pomeni, da imamo skupne obroke, čas, ki ga preživimo ob hrani za mizo, je čas za pogovor in debate. Vloga očeta, ki večino časa posluša, mi v tem smislu kar ustreza, ker, razen ob redkih trenutkih, ko se razgovorim, nisem ravno gostobeseden.
Je pa tudi meni v hiši včasih prehrupno, posebej še v zadnjem času, ko se nam je pridružila psička, ki s svojim laježem intervenira ob burnih odzivih družinskih članov. Kadar debate postanejo preveč razgrete, pa jih pogosto skušam sprostiti s humorjem.
Kako razvajate ženo?
To je vprašanje, za katerega bi bilo bolje, da bi nanj odgovorila ona. Redno razvajanje je jutranja kava, ki jo kuham za oba. Ob nedeljah pogosto kuham tudi kosilo, kuhanje me sprošča, njej pa tudi kar ustreza, da lahko medtem prelista kakšno revijo o urejanju vrta in doma.
Včasih mi uspe, da hitro pomagam uresničiti kakšno njeno kaprico, ko že tretjič na vrtu presajava grmiček na novo lokacijo ali pa hitro privijem kakšen vijak, za katerega je računala, da bo, kot običajno, čakala še celo večnost …
Rad naredim tudi male usluge glede nastavitev na njenem računalniku, telefonu, kakšen internetni nakup … Nasploh so plačevanje položnic, urejanje bančnih zadev in ostala družinska administracija moja skrb, kar mislim, da ji veliko pomeni.
Ob lepem vremenu greva rada skupaj na sprehod po Ljubljanskem barju, ob redkih posebnih priložnostih pa si vzameva kakšen večer zase in greva ven na pijačo, večerjo, v kino ali savno.
Vas bolj izpolnjuje pedagoško delo z dijaki in študenti, ustvarjanje scenarijev ali režiranje? In zakaj.
Zdi se mi, da se moram na obeh področjih še precej naučiti. Tako pri pedagoškem delu kot pri filmskem ustvarjanju se pogosto srečujem z lastnimi mejami, ki me silijo, da presegam samega sebe. Pedagoško delo je najlepše takrat, ko po določenem času izobraževalnega procesa nekega dijaka ali študenta zagrabi veselje do filmskega ustvarjanja, ko postane motiviran za delo in iz tega navdušenja naredi dober izdelek.
Pri lastnem filmskem ustvarjanju pa so najlepši trenutki, ko v filmu nekatere stvari zaživijo tako, kot si si želel, čeprav do konca ne veš, ali se bo to res zgodilo. Sam pravim, da začne film "leteti", tako kot "leti" tudi dobra glasba … To so trenutki, ko ti skozi ustvarjalni proces uspe priklicati v življenje čustva - začutiš jih v želodcu. Takrat je ves trud poplačan.
Na kateri režiserski projekt ste najbolj ponosni? Kateri se vas je najbolj dotaknil, morda delno celo spremenil način razmišljanja ali pogled?
Trenutno mi največ pomeni moj zadnji filmski projekt, dokumentarni film Korak bliže, ki prikazuje vključevanje sirske begunske družine v novo okolje v predmestju Ljubljane.
Nedavno sem si po dolgem času ponovno ogledal svoj diplomski kratki igrani film iz leta 2008 in moram reči, da sem pri gledanju užival, kljub vsem pomanjkljivostim, ki bi jih danes izboljšal. Prav igrani film je moja največja ljubezen in upam, da bom imel v prihodnjih letih priložnost posneti celovečerni igrani prvenec.
Vsebinsko pa me je najbolj zaznamoval zgodovinski dokumentarni film o krščanskem socialnem mislecu Andreju Gosarju. Njegova na krščanstvu utemeljena socialno-ekonomska misel in družbeno-politično prizadevanje za skupno dobro sta me zelo nagovorili.
Imel je dobršno mero zdrave samokritike do lastnega ideološkega tabora ter odprto držo do idejnih in političnih nasprotnikov, oboje pa je utemeljeval na osebni veri in zvestobi evangeliju. Kako zelo danes potrebujemo družbeno aktivnih ljudi, ki bi delovali po njegovem zgledu.
"Očetovstvo me izpolnjuje, ker … "
… kljub svojim omejenostim lahko živim vlogo in poslanstvo očeta; da pomagam usmerjati in podpirati svoje otroke na poti v samostojnost in odraslost.
Sodelujete v gibanju Aktivator, ki ljudi spodbuja k dejavnejšem delovanju v družbi. Kako Slovence izbezati iz uspavajočega občutka vseenosti, ki se napaja tudi iz prepričanja "saj so vsi enaki"?
Gre za poskus družbene angažiranosti, ki je bolj ali manj v povojih. V družbenih razmerah, ki so se v času epidemije še dodatno zaostrile, se je vzdušje od "saj so vsi enaki" po moje že kar korenito prevesilo v prepričanje "vsega so krivi oni", pri čemer "oni" predstavljajo naše ideološke nasprotnike.
Če glede družbenega dogajanja in politike berem družbena omrežja, na njih žal opažam predvsem zabetonirana prepričanja in mržnjo do drugače mislečih ter zelo malo želje po dialogu in odpiranju kakršnihkoli konstruktivnih vprašanj. Tovrstna enoplastnost v meni vzbuja predvsem kritičnost do lastnega svetovnonazorskega tabora, predvsem do kristjanov.
Tri stvari, ki jih po vašem mnenju na tem svetu najbolj primanjkuje, in zakaj.
Preprostejšega življenja, ki za seboj ne bi puščalo toliko odpadkov, želje po dialogu z drugače mislečimi, osebne vere; zavesti ali upanja, da ne živimo zgolj za ta svet.
Kateri dogodek, preizkušnja v življenju sta vam dala najbolj misliti?
Poroka, rojstvo vsake od mojih hčera (pri prvi sem seveda to doživljal najintenzivneje), izkušnja Božje ljubezni, smrt očeta.
Se pa zadnje čase velikokrat spomnim na pripetljaj iz študentskih let. Poleti smo s prijatelji počitnikovali na otoku Pagu, glavna dejavnost je bila nočno žuranje; pijača, lokali in diskoteka. Ko smo nekega večera popili že nekaj piva, je prišlo do prepira s fanti za sosednjo mizo. K sreči se stvar ni prevesila v pretep, a smo bili zelo slabe volje.
Ko smo se odpeljali z avtom, sem sedel na sopotnikov sedež in se od same jeze nisem pripel z varnostnim pasom. To je bilo verjetno edinkrat v življenju, da se nisem pripel. Prijatelj je avto vozil s precejšnjo hitrostjo, na zadnjem ovinku pred našim naseljem nas je zaradi neprilagojene hitrosti zaneslo s cestišča, a se je avto po čudežu s kolesi odbil ob rob pločnika, tako da je vozniku spet uspelo vzpostaviti nadzor nad vozilom.
V svoji objestnosti se takrat niti nisem dovolj zavedal, kaj se je zgodilo. Danes mi je jasno, da nas je Bog čudežno obvaroval, drugače bi se moje življenje takrat najverjetneje končalo.
S čim, kje, kako in kdaj se duhovno napolnite?
S hojo v naravi, v hribih, z dobro knjigo, dobrim filmom, pri nedeljski družinski sveti maši in v osebni molitvi; najraje kadar sem lahko v tišini pred Jezusom v hostiji.
Vaša največja osebna in družinska želja/cilj za prihodnost?
Največja osebna želja je s področja filmskega ustvarjanja, da bi v prihodnjih letih posnel celovečerni igrani prvenec in da bi bil z njim zadovoljen. Glede družine pa je izzivov in želja veliko. Srečen bom, če si bodo hčere našle poklic, ki jih bo izpolnjeval, moža, ki jih bo imel rad (če se bodo poročile), ter če bodo ohranile in poglobile osebno vero, ki daje upanje.
