Čeprav zaradi bolezni ne more okušati hrane, je postala izvrstna kuharica

Na Instagramu ima zanimiv vzdevek ki v prevodu pomeni "gurman, ki ne more dati ničesar v usta".

Loretta Harmes je londonska kuharica, ki se že šest let ni usedla za mizo z namenom, da bi jedla. Veliko in dobro kuha, vendar ne more jesti na običajen način. Redka bolezen jo je prisilila, da se hrani po cevki, ker njen želodec ne more prebaviti hrane.

Prav tako ne more okušati različnih jedi, toda Loretta pravi, da ji je cevka dala veliko več, kot pa ji je vzela. Postavitev diagnoze in zdravljenja je bila zanjo prava nočna mora, saj je bila večkrat na robu smrti.

Na BBC so zapisali, da že šest let ni jedla prave hrane, a strasti do kuhanja ni izgubila. Čeprav svojih receptov ne more okusiti, število njenih sledilcev na Instagramu raste. Predstavlja se kot kuharica, ki ne more dati ničesar v usta.

Prepričana je namreč, da je omejitev lahko priložnost in ne ovira. Loretta je kuharica, hkrati pa je želodec njena najšibkejša točka.

Njena strast do kuhanja se je razvila zgodaj, v krogu družine. Pri 11 letih je Loretta vsak torek zvečer skuhala večerjo za družino, saj je njena mama delala pozno.

Mama je doma delala kot frizerka, stranke pa so bile navajene, da je Loretta na leseni kuhalnici mami v okušanje prinesla omako. "V kuhinji sem imela proste roke in všeč mi je bila ideja, da sem lahko ustvarjala dobrote za svojo družino s sestavinami, ki sem jih našla," je dejala Loretta.

Ta strast se je pozneje končala. Ne da bi se spuščala v podrobnosti, Loretta prizna, da je pri 15 letih eno leto trpela zaradi anoreksije.

Najbolj dramatičen trenutek za Loretto je bil, ko so se začeli kazati prvi resni znaki njene redke bolezni in jih je zmedla še ponovitev anoreksičnih motenj pri hranjenju.

Diagnosticirali so ji Ehlers-Danlosov sindrom, genetsko bolezen vezivnega tkiva, ki se lahko kaže na različne načine. V njenem primeru preprečuje izvajanje prebavne funkcije želodcu in črevesju.

Prehranjevanje je postalo nemogoče. Pri 19 letih je Loretta živela med obvladovanjem bolečine in tem, da je bila priklenjena na posteljo. "Stvari so se odvijale hitro, nisem mogla jesti in nisem mogla niti na stranišče. Naslednjih pet let je bilo nočna mora, za katero sem mislila, da se nikoli ne bom zbudila," pravi.

Ta nočna mora se je začela z zdravnikom, ki je bil prepričan, da je izguba Lorettine teže posledica ponovitve anoreksije. Vključene so bile socialne službe in Loretta je bila za dve leti premeščena v center za zdravljenje prehranjevalnih motenj.

Dve leti je bila vključena v terapijo, namenjeno tistim, ki zavračajo hrano, vendar je ta v njenem primeru poslabšala obstoječe stanje. Sedeti za mizo šestkrat na dan (trije glavni obroki in trije prigrizki) in žvečiti pred medicinskimi sestrami, ki opazujejo, če je vsak ugriz tudi pogoltnila, to je bil Lorettin pekel.

Ko niti ona niti nihče drug ni vedel, kaj se dogaja z njenim telesom, se je položaj samo še poslabšal. O dekletu, ki je nekoč rado kuhalo za druge, ni bilo več sluha. Na tem mestu je bilo dekle, ki je umiralo vsakič, ko je odprlo usta, da bi jedlo. Loretta prizna, da je večkrat poskusila storiti samomor.

Njen zadnji obrok pred šestimi leti je bil pečen krompir. Zdravniku je uspelo sestaviti sestavljanko Lorettinih simptomov in ugotovil je diagnozo: Ehlers-Danlosov sindrom. Brutalno odkritje, da njen želodec in črevesje ne delujeta, je bilo hkrati tudi konec nočne more.

Na tej točki Loretta trdi, da ji je cevka za hrano dala več, kot pa ji je vzela. Odvzela ji je neposreden odnos s hrano, a ji je vrnila življenje.

Morda bi se v takšni situaciji večina od nas oddaljila od vsega, kar je povezano s hrano in pijačo. Zakaj bi postal kuhar, če ne moreš okusiti tega, kar pripraviš?

Čudno, a resnično, ko si je Loretta povrnila fizično zdravje, se ji je povrnila tudi strast do kuhanja in preizkušanja receptov. Loretta je danes "gurmanka, ki ne more dati ničesar v usta". Njen profil na Instagramu prekipeva od navdušenja za oči in brbončice. In očitno je to zanjo nasprotje mučenja.

Morda nas izguba in omejitev sili, da gledamo dlje od stereotipov. Veliko zadovoljstvo je lahko na primer že, če poskrbimo, da drugi dobro jedo.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedel in priredil Tomaž Kavčič.