V šolah med zaposlenimi občutno prevladujejo ženske. Mnogi menijo, da je šolski sistem krojen po meri (pridnih) deklic. Tudi na govorilne ure in roditeljske sestanke večinoma prihajajo mame. Skratka, šola v Sloveniji je precej ženska ustanova. Verjetno ni treba razlagati, da takšno neravnovesje ni vedno dobro.
Ali to pomeni, da bi na govorilne ure morali hoditi očetje? Ne nujno, ne v vseh primerih, vsekakor pa bi bilo dobro, da bi bili bolj vključeni v dogajanje, povezano s šolo. V mislih imam seveda družine, kjer je to mogoče. Nekateri očetje so službeno (ali drugače) odsotni, nekateri otroci očeta sploh nimajo (več) … V teh primerih je razumljivo, da mama skrbi za šolske zadeve (tiste, ki pritičejo staršem, seveda, ostale naj opravi otrok sam).
V družinah, kjer je oče navzoč, pa je prav, da tudi na šolskem področju odigra svojo vlogo. Prav je, da po moško kdaj naredi red. A pri tem nimam v mislih delanja reda v šoli (ko npr. očka sina v šestem razredu prvič prestopi šolski prag in začne terorizirati učitelje, da njegovega sina ne spoštujejo, zato bo zlepa ali zgrda poskrbel, da bodo njegovega sina zaščitili), pač pa, naj red na spoštljiv način delajo doma.
Očetje naj postavljajo meje, pomagajo naj otroku razmejiti med njegovim obnašanjem (ki je med vzornim in povsem neprimernim) in njegovo vrednostjo (ki je absolutna, ne glede na morebitno neprimerno obnašanje). Koristno je, če očetje doma potrjujejo avtoriteto učiteljev, ko je ta seveda "zdrava", utemeljena na dostojanstvu tako učencev kot učiteljev. Pri tem jim bo lažje, če bodo vsaj občasno v stiku z učitelji.
Ker mnogi učitelji živijo v bližini šole, prav tako pa to velja za veliko večino učencev, se pogosto zgodi, da je na kateri šoli zaposlena mama enega od učencev. Običajno vodstvo šole poskrbi za to, da mama ne uči svojega sina oz. hčerke, včasih pa to ni mogoče. Dvojne vloge so vedno izziv, velikokrat tudi vodijo v konflikte. Lažje je, če otrok v šoli blesti in mama tako sije od ponosa na vsaki ocenjevalni konferenci.
Če pa ima učenec učne, vedenjske ali drugačne težave, pa njegovi mami – učiteljici ni najlažje. In njenemu otroku tudi ne. Spomnim se učenca, ki se je svojih težav zavedal le delno. Nekoč mi je potožil, da mu ni prijetno, ko včasih za njegovo neprimerno obnašanje prej izve mama kot on sam. To je bil jasen znak, da so nekateri učitelji mamo – sodelavko prehitro obveščali. Morda bi bilo bolj smiselno, če bi pri tem učencu uporabili enak postopek obveščanja kot pri ostalih, kljub temu da je njegova mama zaposlena v šoli.
Pravzaprav je pri učencih, katerih mame delajo na isti šoli, velikokrat bolje, da se v razreševanje morebitnih težav bolj aktivno vključi oče. Kakšno malenkost (npr. pozabljen podpis na neki prijavnici) seveda lahko mimogrede reši mama med odmorom, če pride do večjih težav, pa je njena dvojna vloga lahko prej ovira kot korist. Seveda povsem enako velja za sicer redkejše, a vseeno nič manj pomembne primere, ko je na šoli zaposlen učenčev oče.
Da gre na govorilne ure oče, je zelo smiselno tudi takrat, ko ima mama občutek, da se z učiteljem ne slišita dobro ali ne najdeta rešitve za otrokove težave. Tudi kakšno slabšo novico včasih laže sprejmejo očetje, saj so v povprečju manj pod vplivom čustev kot mame in so tudi bolj usmerjeni v iskanje rešitev.
Včasih na govorilne ure prideta oba starša hkrati. V nekaterih primerih se to dobro obnese, saj otroka vsak vidi nekoliko po svoje, vsak morda tudi najde kakšen predlog za izboljšavo … Tako tudi navzven pokažeta, da sta otrok in šola pomembna obema. Se pa skoraj vedno v skupnem obisku govorilnih ur zrcali odnos med mamo in očetom. Če v njem trenutno močno škripa, bo morda škripajoč tudi učinek skupnih govorilnih ur. Včasih smo tako med govorilnimi urami priča zavijanju z očmi, prikritim ali neposrednim obtožbam, posmehu.
Po drugi strani pa je to zrcaljenje odnosa lahko za učitelja tudi koristno, saj tako dobi delček vpogleda v dogajanje doma in tako učenca lažje razume. Če npr. na govorilne ure vedno prihajata oba starša, govori pa izključno mama (oče samo zvesto kima), to verjetno kaže, kdo ima doma glavno besedo. V vsakem primeru je za starše pomembno, da se zavedajo, kaj s svojo (ne)udeležbo na govorilnih urah sporočajo – tako o odnosu do šole, otroka … kot o družinskih odnosih.
Cilj mora biti, da kljub razvezi oba ohranita vlogo starša – tudi v odnosu do šole. Pri tem lahko naletita na skušnjavo, da bi kupovala otrokovo naklonjenost s pretirano popustljivostjo ("Ko sem pri mami, lahko igram igrice, ti mi pa težiš z učenjem!") ali pa s pritiskom na učitelje v smislu: "Bom že jaz poskrbel, da se ta ocena ne bo upoštevala."
Želja po dobrem odnosu z otrokom je naravna in zdrava, ni pa dobro, da ga poskušamo doseči s takšnimi dolgoročno zagotovo škodljivimi "bonbončki".
Prispevek je bil v celoti najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
