Aleteia logoAleteia logo
Aleteia
Tor, 15. junija |
Sveti Vid
home iconŽivljenjski slog
line break icon

Odraščanje ob alkoholiku: Ne spomnim se, da bi me oče kdaj objel, ko je bil trezen

KOBIETA, SMUTEK

javi_indy | Shutterstock

Fotografija je simbolična.

Anna Malec - objavljeno 26/05/21

"Alkoholik, tudi kadar je abstinent, ostane alkoholik. Ve, čemu se mora izogibati. To velja tudi zame, le da so moja 'vodka' kontrola, dvomi, strah in nerealna pričakovanja"

Prekomerno uživanje alkohola ne prizadene le tistega, ki pije, ampak tudi njegove najbližje. Dekle, ki želi ostati anonimno, je spregovorilo o tem, kako je bilo odraščati v družini alkoholika in kakšno “prtljago” v odnosih nosi s seboj kot posledico toksičnih odnosov doma.

Kaj je osnova “odvisnih” odnosov?
Prva stvar, ki mi pride na misel, je, da so taki odnosi odveč. Nadziranje, nepotrebno prevzemanje odgovornosti za drugo osebo – postaneš reševalec in misliš, da lahko za drugega storiš nekaj, kar bo odpravilo njegove težave.

Hkrati ob tem hlepiš po hvaležnosti, ki izhaja iz dejstva, da si želiš zaslužiti ljubezen. Ne verjameš, da te bo nekdo imel rad kar tako.

V vseh zvezah do sedaj sem izgubljala sebe. Odpovedala sem se svojim zanimanjem, “žrtvovala sem se”. Na začetku ene izmed zvez sem na primer nehala obiskovati tečaj fotografije, spet drugič sem se odpovedala izletu, ki sem ga načrtovala dlje časa.

Zveza je namreč nenadoma postala pomembnejša. Vse drugo je bilo nepomembno. To je tipičen mehanizem soodvisnosti – živiš življenje druge osebe. Potem se je težko vrniti k sebi.

Ste bili takrat srečni?
Po eni strani da, toda le na videz. Srečo so mi prinašala znana čustva. To so bile situacije, v katerih sem se počutila kot riba v vodi, končno na svojem terenu.

Toda soodvisnost povzroča čudno, globoko žalost. Nisi sposoben občutiti veselja, počutiš se, kot da si za nekakšno stekleno pregrado, ločen od dobrih čustev. Kot da bi nenehno imela mačka, pa čeprav nisem spila niti kapljice. To je kruto. In na žalost to dobro poznam.

Kako se je pri vas vse skupaj začelo?
Tako kot pri večini ljudi, ki pri sebi opažajo enako težavo, torej doma. Odraščala sem v domu alkoholika.

Oče je pogosto pregloboko pogledal v kozarec, mama pa se je pretvarjala, da nimamo nobenih težav, da smo normalna družina. Na videz smo res bili, starši so delali, hodili smo na počitnice, imeli smo dovolj oblek in dovolj za pod zob.

Toda naša realnost je bila tudi, da se je oče skoraj vsak večer napil, ko je imel prost dan, pa je pil že od jutra. Mama je govorila, da je utrujen. Le da utrujen človek nima moči, da se izmenjaje prepira in izkazuje pretirano “ljubezen”.

Pri nas je bilo tako: ko se je oče napil, nas je imel hitro zelo rad, celo jokal je, ko je govoril, da nam želi le najboljše v življenju. Ne spomnim se, da bi me kdaj objel, ko je bil trezen. Spet drugič se je začel prepirati, odšel od doma in grozil, da se ne bo več vrnil. Ali pa, da on želi dobro, vendar ga nihče ne ceni.

JAZDA PO ALKOHOLU

Kaj se pojavi pri občutljivem otroku, ki še ne premore zemljevida čustev in ne zna prepoznati manipulacije?
Popolna disonanca. Absurden občutek krivde, sočutje, ker vendar oče joče. Jeza, zmedenost, prekoračene meje, pomanjkanje občutka varnosti, nezaupanje. Vidiš, da to ni normalno, a slišiš, da je vse v redu. Nehaš si zaupati.

Odvadiš se čutiti. V sebi imaš kronično napetost, ki na koncu povzroči izbruhe agresije, nato pa se spet soočaš s krivdo, za vse začneš kriviti sebe … In to se vedno znova ponavlja.

Doma nas je bilo pet: mama, oče, brat, sestra in jaz, toda s sestro sva govorili, da nas je šest – mi in “teta” vodka.

Ste bili vedno prepričani, da oče pije?
V družinah, kjer nekdo pije, je veliko laži. Pretvarjajo se, da ni nobenega problema. To je nekakšna čustvena shizofrenija – veš, da se nekaj dogaja, vendar to potisneš na stran.

Tudi jaz sem počela enako. Pri nas se o tem sploh ni govorilo. Pijanega očeta pa smo ignorirali. Npr. ko je začel iz nekega razloga kričati, je mama začela pripovedovati o tem, kaj bo naslednji dan za kosilo. Absurdno.

Kdaj ste opazili, da nekaj ni v redu?
Od nekdaj sem vedela, da je nekaj narobe. Toda tega nisem znala niti poimenovati niti spremeniti. To se je začelo spreminjati, ko sem začela živeti sama, ko sem začela z resnimi zvezami.

Imela sem tri zveze in vse so bile z odvisniki. Ne od alkohola, toda to ni pomembno. To so bili na prvi pogled nevidni problemi, za katere nisem vedela, ko sem v zveze vstopila, vendar sem se nato v njih počutila kot doma.

To so bili nezdravi, a tako dobro znani mehanizmi. Zveze sem začenjala z navdušenjem. Vsakič sem bila prepričana, da je to to! Da je to že moški, s katerim bom preživela življenje. Tako dobro sem se počutila v tem močvirju. Danes sem stara 31 let in imam občutek, da šele začenjam živeti …

Pred devetimi leti ste se odselili od doma. Ali lahko “izselimo” tudi spomine?
Ne. Lahko pa poskrbimo, da postanejo zgodovina in ne neka še vedno aktivna izkušnja, ki se vleče in vleče.

Vam je terapija pomagala?
Pomagala je, toda terapija ni čarovnija, ki omogoči, da postaneš drug človek. Terapija mi je pokazala mehanizme, ki upravljajo z mano, in mi dala orodja, da jih pravočasno opazim in se odločim, da skozi ta vrata, pa čeprav se zdijo na stežaj odprta, ne vstopim.

To ni enostavno. Ne vem, če že pri naslednji zvezi ne bom ponovno “zaplavala”, kako močno se bodo aktivirale moje sheme, ob katerih se – paradoksalno – nekako dobro počutim … Poznam jih, in čeprav me uničujejo, mi prinašajo tudi ekstremna, močna čustva.

Soodvisnost deluje podobno kot odvisnost. Alkoholik, tudi ko je abstinent, ostane alkoholik. Ve, čemu se mora izogibati. To velja tudi zame, le da je moja “vodka” kontrola, dvomi, strah, nerealna pričakovanja.

Vas še vedno jezi, da ste bili kot otrok deležni takšnega začetka?
Težko odgovorim na to vprašanje. Mislim, da nikoli ne bom hvaležna za vse to, nikoli ne bom rekla, da se je to iz nekega razloga moralo zgoditi.

Toda želim iti naprej, poskusiti živeti zdravo, izbrati normalnost, zavrniti tisto, kar je nezdravo. Mislim torej, da nisem jezna. Zavedam se, kako je bilo in kako lahko delujem, vendar se osredotočam na to, kar je pred mano in ne na to, kar je za menoj.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevod in priredba: Jezikovno Mesto

Tags:
intervjuodnosiodvisnost
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
1
KATHY AND BRANDON GUNN
Aleteia
Zakonca, ki poročnega darila nista odprla kar devet let
2
TERESITA
Ewa Rejman
10-letnica je svoje največje sanje izpolnila tik pred smrtjo
3
Valerija Trček
Neža in Peter: “Ne bova jokala in žalovala za otrokom, ko j...
4
FAMILY HABE
Barbara Oprčkal
“Mama, ki rodi otroka, je na nek način kakor Bog.” Ko...
5
WEB 3 ANA SAJOVIC
Urška Kolenc
Rak pri 23 letih: “Tako dobro, kot se počutim zdaj, se nise...
6
martin susnik
Lojze Grčman
Razvajanje žene? Od skupne kopeli z mehurčki s kozarcem vina do &...
7
Anna Gębalska-Berekets
Vnukinja je uresničila sanje bolnega dedka tik pred njegovo smrtj...
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.