Neveste, iščete prave ideje, kaj storiti namesto metanja poročnega šopka?

Mlada nevesta je po vzoru junakinj iz romantičnih komedij povabljena, da na slepo vrže v zrak svoj poročni šopek samskim dekletom, ki se postavijo v vrsto okrog neveste. Tista, ki ga ujame, naj bi bila naslednja srečnica, ki se bo poročila.

Nekateri poročni šopek mečejo že pred cerkvijo, drugi na prireditvenem prostoru oziroma med ohcetjo. Običaj sega v čas križarskih vojn (1095–1291), ko naj bi ga prinesli z Vzhoda. Takrat je bil šopek namenjen Bogu in nevesta ga je vrgla visoko v zrak.

Sestavljen je bil iz cvetov pomarančevca, ki so simbolizirali nevestino ljubezen in čistost ter upanje na potomstvo. Vsem, ki si želijo drugačnih, a prav tako navdihujočih običajev, ponujamo nekaj alternativ.

Pri metanju šopka je prejemnik naključen. Zakaj ne bi sami izbrali, komu boste podarili šopek? Lahko je to vam draga oseba, na primer mama, babica, sestra ali najboljša prijateljica.

Dobra priložnost, da se tej osebi na lep način zahvalite za podporo in bližino. Poleg tega bo oseba, ganjena od tolikšne pozornosti, šopek gotovo skrbno posušila in ga shranila, vi pa ga boste lahko ponovno videli in se ob njem razveselili!

Če poročni šopek podarite eni od svojih prič, se ji boste na ta način posebno zahvalili za duhovno in praktično podporo pri pripravi poroke. To bo tudi zahvala za njeno navzočnost in redno molitev za vaš zakon.

V Veliki Britaniji je običaj, da na kraljevi poroki poročni šopek položijo na grob neznanega vojaka v Westminstrski opatiji. Počastitev rajnih je lepa in smisla polna kretnja. Lahko gre za člana vaše družine ali nekoga, ki ga občudujete in bo tako simbolno navzoč na vaši poroki.

Ko po poročni maši nevesta svoj poročni šopek položi na Marijin oltar, s tem svojo ljubezen in svojo družino zaupa Jezusovi materi.

Svoje dejanje lahko pospremi s prošnjo, da bi posredovala pri svojemu Sinu, pa tudi s katero od lepih Marijinih pesmi ali posvetitvenih molitev. Izredno lepa je na primer molitev svetega Ludvika Marije Monfortskega:

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Jasmina Rihar.