Aleteia logoAleteia logo
Aleteia
Tor, 15. junija |
Sveti Vid
home iconŽivljenjski slog
line break icon

“Izguba otroka te spremlja vse življenje”

Courtesy of Fabio Faroncini

Paola Belletti - objavljeno 02/06/21

"Mislim, da ni čarobnega recepta, kako se soočiti s takšno izgubo, a najpomembneje je zaupati Bogu in ga prositi, naj pomnoži našo vero"

Bibi, kot ga je ljubkovalno klicala njegova družina, je umrl oktobra 2019, tik preden je dopolnil devet let. Usodna je bila okužba, ki je napadla njegovo telo, oslabljeno zaradi različnih terapij in presaditev, s katerimi se je pogumno spopadal v boju z levkemijo, za katero je zbolel pri treh letih.

Vemo, da ga bomo ponovno videli v nebesih

Starša Maria in Fabio Baroncini, učiteljica angleščine in inženir elektrotehnike, pravita, da je njun najstarejši sin zagotovo v nebesih.

“Pogosto mislimo nanj, se o njem pogovarjamo in se ga spominjamo, a njegovo fizično odsotnost zelo občutimo,” pripoveduje Maria. Fabio dodaja, da jim pri obujanju spominov na prvorojenca vsaj malo pomagajo digitalni okvirji s fotografijami in videoposnetki, ki se predvajajo, da ga lahko ves čas vidijo in slišijo. Par ima še sina Simoneja.

“Giovanni je šel po avtocesti do nebes. To je za starše in njihovo vero velik preizkus, ki ga ne privoščim nikomur. Tolažbo sem našla v možu Fabiu in v Jezusu, zlasti v evharističnem češčenju, ker tam Gospod zaceli tiste rane, ki jih tak dogodek neizogibno pusti,” pripoveduje Maria.

“Zaradi vere vem, da ga bom ob koncu svojega zemeljskega življenja spet videl. Če vere ne bi imel, bi bilo moje žalovanje neutolažljivo,” dodaja Fabio.

Življenje se je obrnilo na glavo

Njihova kalvarija se je začela na pediatriji v Raveni, kjer so Giovannijevim staršem naročili, naj odidejo v bolnišnico v Bologni in tam opravijo vzorčenje kostnega mozga.

“Mislila sem, da ima Giovanni kvečjemu bronhitis, v najslabšem primeru pljučnico, toda ko je prišel glavni zdravnik, da bi govoril z nama, se je svet dobesedno sesul,” se Maria spominja tistih dni.

V bolnišnici so Giovanniju potrdili akutno limfoblastno levkemijo (ALL). Statistika je bila sicer na njegovi strani, saj ob ustreznem zdravljenju ozdravi 94 odstotkov otrok. Toda statistika je le del resnice.

Giovanni je bil bolan šest let in pol, od tretjega do (skoraj) devetega leta, zato je bolezen doživljal na različne načine. Kot majhen otrok se še ni dobro zavedal, kaj se mu dogaja, najbližji so velikokrat brez težav preusmerili njegovo pozornost proč od zdravljenja in bolezni.

Ko je postal večji, je imel trenutke, ko je bil sit vsega skupaj in jezen na zdravnike, ker ni hotel več biti bolan. Bil je radoveden otrok, navduševal se je nad vulkani in dinozavri, delal je načrte, kako bo nadoknadil čas, preživet v bolnišnici. Zdravniki so ga opisali kot vzornika vsem otrokom, ki se borijo z zahrbtno boleznijo.

Tudi za Mario in Fabia je onkološki oddelek postal drugi dom. V najtežjih trenutkih sta sinu in drug drugemu trdno stala ob strani. “Ves čas sva se podpirala, najini družini sta nama ogromno pomagali, veliko ljudi pa je tudi molilo za nas,” se spominja Maria.

Giovannijeva bolezen je močno spremenila njihovo družinsko življenje:

Vse, kar je bilo za druge normalno (obisk prijateljev, odhod na plažo ali v gore, celo delo), za nas ni bilo več. Pogosto se mi je zdelo, da potujemo po vzporednih tirih glede na življenja drugih. Potem pa smo bili proti koncu sinove bolezni zopet deležni več normalnosti v življenju.

Bogu nismo zaprli vrat

Giovanni se je zavedal, da je njegovo stanje resno in da se bori za življenje. Oče Fabio se spominja: “Giovanni je ugotovil, da je njegova bolezen resna, ko me je pri šestih letih vprašal, če lahko umreš zaradi levkemije … Odgovoril sem mu, da lahko, če te ne začnejo zdraviti pravočasno, a da je bil on pravočasno sprejet v bolnišnico. Z nama se o bolezni in smrti ni veliko pogovarjal, duhovnik pa nama je povedal, da je na njegovo vprašanje v učilnici, za kaj so hvaležni Jezusu, odgovoril: ‘Da sem lahko tukaj.'”

Giovanni je po koncu zdravljenja levkemije v bolnišnici umrl zaradi okužbe z virusom. Njegovo telo je bilo izmučeno od presaditev in številnih zdravljenj, zato se ni zmoglo boriti še z virusom. Smrt je bila za starše velik šok.

“Kljub utrujenosti in šoku (ker je bila Giovannijeva smrt nenadna in nepričakovana) je bilo zaupanje Bogu prva stvar, ki sem jo doživela. Seveda sem bila jezna in ga spraševala, zakaj, vendar ne tako, da bi mu zaprla vrata,” pravi Maria.

Njegovo smrt je z vero sprejel tudi bratec Simone. “Nekaj ​​dni po njegovi smrti mi je rekel: ‘Vem, da je Giovanni pri Jezusu, toda s kom se bom sedaj igral?'”

Zaradi bolezni, ki ga je praktično vedno prisilila v osamitev, je Giovanni namreč v svojem mlajšem bratu našel idealnega soigralca. Kljub razliki v letih je bil Simone njegov najboljši prijatelj.

Bolečina, ki jo nosijo mnogi

Celotna preizkušnja je dala družini spoznanje, da ni čarobnega recepta, kako se soočati s preizkušnjami. A kljub bolečini in obžalovanju poskušajo iti naprej in pomagati tudi drugim v podobnih preizkušnjah.

Trudimo se, bolečina in obžalovanje pa nas spremljata vsak dan. Ob izgubi otroka ni mogoče narediti neke ocene, odpraviti napak in iti naprej. To te spremlja vse življenje. Sem pa včasih zelo trmast, kar mi v težkih trenutkih pomaga, da grem naprej. Vendar še vedno nisem miren glede vsega …

Giovannija zelo pogrešam in še vedno se mi zdi nerealno, da doživljamo to, kar doživljamo. Poskušam si predstavljati, kako bo čez 5, 10 ali 20 let. Se bo spomin nanj sčasoma spremenil? Bo odhod na pokopališče postal le navada, saj vemo, da ga ni tam, ampak je v nebesih?

“Mislim, da ni čarobnega recepta, kako se soočiti s takšno izgubo, a najpomembneje je zaupati Bogu in ga prositi, naj pomnoži našo vero. Pomagalo mi je tudi zavedanje, da je naša zgodba res pretresljiva, a se to ne dogaja samo nam,” pripoveduje Maria.

Da bi pomagali tistim, ki se soočajo s podobnimi preizkušnjami, so Giovannijevi starši začeli pisati knjigo o doživljanjih med sinovo boleznijo, njegovo smrtjo in po njej. Idejo je dobil Fabio, ko je razmišljal, da zagotovo obstajajo tudi drugi starši z enakimi preizkušnjami.

“Dobil sem idejo, da bi vodil dnevnik za pomoč staršem, ki se znajdejo v podobnih preizkušnjah, da bi jim pomagal razumeti in da se ne bi bali vsakdanjega življenja na oddelkih za otroško onkologijo in presaditve.”

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila italijanska izdaja Aleteie. Prevedel in priredil Tomaž Kavčič.

Tags:
bolezenotroci
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
1
KATHY AND BRANDON GUNN
Aleteia
Zakonca, ki poročnega darila nista odprla kar devet let
2
TERESITA
Ewa Rejman
10-letnica je svoje največje sanje izpolnila tik pred smrtjo
3
Valerija Trček
Neža in Peter: “Ne bova jokala in žalovala za otrokom, ko j...
4
FAMILY HABE
Barbara Oprčkal
“Mama, ki rodi otroka, je na nek način kakor Bog.” Ko...
5
WEB 3 ANA SAJOVIC
Urška Kolenc
Rak pri 23 letih: “Tako dobro, kot se počutim zdaj, se nise...
6
martin susnik
Lojze Grčman
Razvajanje žene? Od skupne kopeli z mehurčki s kozarcem vina do &...
7
Anna Gębalska-Berekets
Vnukinja je uresničila sanje bolnega dedka tik pred njegovo smrtj...
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.