“Žalovanje je proces, kjer svetovanje nima pravega mesta”

Življenje ima svoj začetek in svoj konec. O rojstvu se z veseljem pogovarjamo. Smrt pa je družba odrinila na rob zavedanja, kot da ne obstaja. To verjetno še bolj velja za mlade – izguba bližnjega se zelo redko pojavi v njihovih pogovorih, pa čeprav takšno izgubo doživi skoraj vsak mladostnik.

O tem, kako mladi žalujejo, je spregovorila Tamara Zemlič Radović, vodja programa Spremljanje umirajočih bolnikov in njihovih svojcev na domu pri Slovenskem društvu Hospic.

V čem se žalovanje mladostnikov razlikuje od žalovanja odraslih?
Mladostnik izgubi občutek varnosti in zaupanja, lahko začne dvomiti v svojo samopodobo. V njem se porajajo zelo močna čustva, kot so jeza, strah, negotovost, krivda, žalost ... Potrebuje potrditev, da bo zanj, npr. po smrti starša, dobro poskrbljeno, da ne bo ostal sam.

Mladostniki lahko smrt racionalizirajo ali romantizirajo. Potrebo imajo po obujanju spominov na umrlo osebo, čeprav so spomini lahko boleči. Žalosti se prepustijo, a le toliko, kolikor so jo sposobni zdržati.

Pomembno se je zavedati, da je pri otrocih in mladostnikih žalovanje proces, ki poteka vzporedno z njihovim razvojem in se spreminja z novimi spoznanji.

V vsaki razvojni stopnji se ponovno soočajo z izgubo in novim razumevanjem izgube. Ob vsaki pomembni prelomnici (valeta, matura, diploma, poroka, rojstvo otroka ...) znova zaznajo svojo izgubo in se z njo soočajo.

Temeljna naloga mladostnikovega razvoja je razviti sposobnost tolerance v soočanju z razumevanjem čustev, sploh kadar gre za težka čutenja, ki jih prinaša žalovanje.

Sami po sebi pa so mladostniki izjemno dovzetni za stres, zato se stresnim situacijam poskušajo izogibati na vse načine. Včasih se zatečejo tudi v zlorabo drog in alkohola.

Kaj bi svetovali mladim, kako naj se soočijo z izgubo?
Žalovanje je proces, kjer svetovanje nima pravega mesta; vsak posameznik žaluje drugače. Predvsem je pomembno, da si dovolijo začutiti težka občutja, ki jih prinaša žalovanje, se jih ne prestrašijo in da o njih spregovorijo.

Največkrat je to težko z bližnjimi osebami, sploh če so te tudi same v procesu žalovanja. Dobro je poiskati pomoč, četudi se nam zdi, da bo minilo in da bomo zmogli sami.

Ob izgubi ljubljene osebe se pri mladih lahko pojavljajo intenzivna čustva. Kako se spopasti z njimi?
Mladostniki zelo radi obujajo spomine in dogodke na umrlo osebo. Čeprav so spomini lahko boleči, pri mladostniku pomenijo pomembnem korak v procesu žalovanja. Mladostniki laže izražajo svoja težka občutja skozi pisanje dnevnika ali pesmi, s slikanjem, ob plesu ali intenzivnem poslušanju glasbe.

Med žalovanjem se pogosto dogaja, da so družinski člani ujeti v svoje občutke bolečine in niso zmožni mladostniku dajati čustvene opore. Velikokrat se v družini spremenijo tudi vloge, ki jih opravljajo družinski člani.

Koristno je, če mladostnika vključimo v načrtovanje pogrebne slovesnosti, da se sme izraziti, vključiti s svojimi idejami in dejanji.

V čem je žalovanje ob samomoru vrstnika drugačno od npr. izgube zaradi nesreče ali bolezni?
Nenadne, nepričakovane izgube lahko pri posamezniku ustvarjajo občutek travmatične izgube. Po takšnih izgubah pa si je težje opomoči kot v primeru pričakovane smrti, zaradi bolezni. Samomor pušča pri žalujočih veliko odprtih vprašanj in občutkov krivde, včasih tudi sram in stigmo.

Na tem področju pomagate tudi z obiski šol, kako?
Pogovor odraslega z razredom je zelo pomemben, ko nekdo izmed učencev ali dijakov doživi izgubo. V šole vstopamo po predhodnem dogovoru s strokovnimi delavci šole, kjer je prišlo do izkušnje izgube, bodisi zaradi smrti v družini učenca ali dijaka ali smrti vrstnika, sošolca.

V razredu se pogovorimo o izgubi, damo prostor spominom in skozi izkustvene delavnice odpremo pot do občutkov, ki so se dijakom ob izgubi pojavili.

Izkustvene delavnice se razlikujejo glede na vrsto izgube, odvisno od tega, ali vstopamo v razred kot podpora sošolcem, ki ne vedo, kako pristopiti do vrstnika, ki je izgubil bližnjega, ali kot podpora žalujočim mladostnikom, ki so izgubili sošolca oz. vrstnika. Prilagojene so starostni skupini otrok in mladostnikov.

Ob žalujočih nam je pogosto neprijetno, ker ne vemo, kako naj se do njih obnašamo. Kako naj torej mladostnik pristopi do žalujočega vrstnika?
V šoli preživijo mladostniki veliko časa, zato si zaupnika najdejo največkrat prav tam. Zaupniki lahko postanemo le, če smo na razpolago – pripravljeni sprejemati čustva enako kot vedenje, čakati na postopno približevanje in predvsem več poslušati kot govoriti.

To je težko, vendar si z vztrajnostjo in nevsiljivo bližino to zaupnost počasi pridobimo. Predvsem je pomembno, da jim ne govorimo, da jih razumemo, saj jih lahko razume le tisti, ki je sam doživel istovrstno izgubo.

Žalujočemu mladostniku dovolite, da si vas izbere sam, da sam začuti trenutek, ko bo o svoji izgubi spregovoril z vami. Predvsem je pomembno, da se jim v strahu, da boste rekli kaj narobe, ne umikate in jih ne izločate iz družbe. Prijazno jih povabite v pogovor in sprejmite, če ga bodo zavrnili ali bili v družbi ves čas tiho.

Nekateri mladostniki se po smrti ljubljene osebe zaprejo vase. Kdaj je to zdrav način spoprijemanja s hudo stisko?
Kadar se mladostnik upira, da bi nam pokazal svoja čustva, še ne pomeni, da jih ne doživlja v sebi.

Tako tudi umik od prijateljev, zavračanje obšolskih aktivnosti, ki so jih pred izgubo imeli zelo radi, poslabšanje uspeha in koncentracije, pozabljivost, brezbrižnost in otopelost ne pomenijo vedno, da je z mladostnikovim nekaj narobe.

Vse to so običajne reakcije žalujočega mladostnika, ki pa mu je v vsakem primeru smiselno ponuditi strokovno pomoč, četudi jo bo v začetku morda odklonil. Pomoč mu lahko ponudite vsakič, ko ste z njim v stiku.

Kako po vaših izkušnjah vera (v Božji načrt, v posmrtno življenje …) vpliva na žalovanje pri mladih?
Skozi obrede žalovanja imamo možnost izraziti čutenja in misli v simboličnem svetu. Lajšajo žalovanje, dajejo pomen smrti, z njimi dojemamo nov položaj in novo identiteto, zdravijo izgubo.

Žalujočim omogočajo, da se ob njih povežejo, sodelujejo in se podpirajo, kar ima za žalujoče veliko vrednost pri nadaljnjih korakih v življenju.

Vera je lahko pomemben izvor tolažbe in zaupanja. Posameznik lahko v njej najde oporo in moč za nadaljnje življenje. Oblikovanje smisla ima v procesu žalovanja pomembno vlogo, saj omogoča celosten pristop pri okrevanju v procesu žalovanja.

Takšne tolažilne besede v žalujočem okrepijo občutek, da ga nihče ne razume ali da je z njim celo kaj narobe. Zmotno je tudi pričakovanje, da se želi mladostnik pogovarjati zgolj o žalovanju.

Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.