“Še vedno se mi zdi, da ne dajemo poudarka pravim stvarem in ljudem v življenju”

Tokrat je v rubriki Ženska ženski naša sogovornica nasmejana in dobrovoljna Petra Pogorelc, ki sicer prihaja iz Vinske Gore pri Velenju, a že 20 let živi v Ljubljani. Je komunikologinja, ljubiteljica fotografije in odličnih knjig. Včasih je bila vodička, zaposlena je v potovalni agenciji Trud.

"Obožujem vožnjo s kolesom v službo, nora sem na superge in sem nočna ptica, saj takrat dobim največ ustvarjalnih idej," pravi o sebi. Petra je tudi life in business coachinja, s prijateljico Ano pa v kratkem pripravljata prvi pokoronski konec tedna za ženske v živo, ki bo na Pohorju. Imenuje se Brca v rit, saj prav to včasih vsi potrebujemo, je prepričana.

1.Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Zgodi se velikokrat, zadnje leto precej pogosto. Preberem par besed v dobri knjigi, poslušam dobro glasbo, naredim raztezne vaje in globoko vdihnem. Dober zajtrk z maminim pirinim kruhom, avokadom, poširanim jajcem in granatnim jabolkom. Zajtrki so zakon! Potem se dan lahko začne.

Popoln, čisto sanjski pa bi bil, če bi se zbujala vsak dan na morju.

2. Ko se zjutraj pogledate v ogledalo, si rečete …
Odlično ti gre, glede na vse, kar nam to življenje pripelje na pot. Samorefleksija je odličen pripomoček za rast. Premalokrat se je poslužujemo.

3. Biti urejena je za vas pomembno, ker …
… mi daje občutek samozavesti. Tudi ko imam slab dan, me to dvigne in da energijo. To si vedno znova dokazujem v praksi, ko še na najbolj »deževen dan v glavi« popravim svoje razpoloženje z malenkostmi. Lepota je vedno skrita v detajlih.

4. Že lani spomladi se je zaradi protikoronskih ukrepov začasno zaprla tudi potovalna agencija Trud, za katero delate. Vam je uspelo kako osmisliti te dolge mesece brez dela?
S sodelavci smo redno vzdrževali stike in bodrili drug drugega. Turizem je bil v tem času resnično močno prizadet, kar je dolgoročno seveda vplivalo tudi na nas, ki smo zaposleni v tej panogi.

Prvih nekaj dni odklopiš glavo in se posvetiš sebi, potem pa dnevi postajajo vedno daljši in se moraš nekako zaposliti. Mene so pokonci držali tek, odlične knjige, preživljanje časa z nečakoma. Poleti mi je uspelo tudi za dlje časa na morje. Tam se res napolnim z energijo in se počutim kot doma. Pa dolgi telefonski pogovori in maratonske Zoom konference s prijateljicami, ki živijo po vsem svetu. Organizirale smo si pravo digitalno druženje in se prebijale skozi vesele in žalostne dneve skupaj. In teh ni bilo malo.

Odprla sem instagram profil @zajtrk.na.daljavo, kjer smo ujetniki korone delili zdrave zajtrke in ideje zanje.

5. Katero je vaše najpomembnejše spoznanje iz tega obdobja?
Upala sem, da se bodo ljudje v tem času kaj naučili. Se posvetili sebi, bližnjim in si vzeli čas za tiste stvari, za katere ga vedno znova zmanjka. Nekaj takšnih sprememb sem z veseljem opazovala, toda še vedno se mi zdi, da ne dajemo poudarka pravim stvarem in ljudem v življenju. Da včasih nespametno zapravljamo dragocen čas, ki nam je dan na zemlji.

Za mojo mini družbo pravih prijateljev sem res hvaležna in zagotovo mi je to v zadnjem letu dalo dodatno energijo in zagon. Tista peščica pravih, na katere se lahko vedno zanesem.

6.Kam bi se najprej podali na potovanje, če bi danes odpravili vse protikoronske ukrepe? Zakaj?
Moja prva misel sta dve destinaciji. Avstralija, ker imam tam precej sorodnikov, ki bi jih rada znova videla. Druga pa je zagotovo Madagaskar. Od nekdaj občudujem Petra Opeko, kako s svojo karizmo in prisotnostjo razsvetli obraze množic, ki živijo v pomanjkanju. Njihova skromnost, ki žari na fotografijah, me res pritegne. Tja bi šla za mesec, dva, mogoče še dlje.

7. Preizkušnja, za katero ste v življenju najbolj hvaležni, in kaj ste se iz nje naučili?
Zdi se mi, da lahko vse ovire nekako premagamo, zdravje pa je tisto, ki je najbolj pomembno. To sem opazila v trenutkih bolezni, ko sem nekaj časa nehala obiskovati srednjo šolo, da sem sebe postavila na prvo mesto. To je bilo leto največje preizkušnje, rasti in nabiranja poguma, za vse, kar je sledilo v življenju.

8. Misel, ki vas spravi pokonci, ko ste slabe volje?
Rek, ki ga imam v glavi vedno, ko se zgodi kaj slabega. Na koncu bo vse dobro. Če še ni dobro, potem še ni konec.

9. S čim, kje in kako se duhovno napolnite?
Berem veliko knjig za osebno rast, pišem dnevnik hvaležnosti, klepet s prijateljico, sprehod v gozd, kjer sama s sabo urejam svoje misli. Večerna molitev. Vsak večer. Odkar me je teta Jelka kot malo punčko naučila molitev Sveti angel. Ona je zagotovo moj angel varuh, odkar je ni več med nami.

10. Biti ženska je lepo, ker …
… to ni dano vsakomur. :D
Šalo na stran, ženske smo prave bojevnice, ki premagujemo izzive brez vojščakove opreme, pa smo v tem vseeno izvrstne. Hkrati pa nam je dano, da smo ob ostrini lahko tudi nežne in mile. Nekaj najlepšega, da lahko v sebi združimo tako močne sile in hkrati na svet prinesemo tudi novo življenje.

Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.