Na tečaju za preprečevanje uživanja drog med najstniki, ki sem se ga udeležila, je predavatelj pokazal diapozitiv, na katerem so bili navedeni koraki, ki bi jih morali starši upoštevati, da bi zmanjšali tveganje za vpletenost svojih otrok v droge in alkohol.
Med bolj očitnimi točkami, kot sta odprta komunikacija in postavljanje dobrih vzornikov in pričakovanj, je bilo tudi nekaj nepričakovanega: pustiti otrokom, da se počutijo nelagodno, kar pomeni, da jim stvari v življenju niso preveč olajšane.
Morda se mi je sprva zdela ta točka nenavadna, vendar je v tem posebnem kontekstu povsem smiselna.
Starši generacije Z (ali i-generacija, kot jo včasih imenujejo) – vključno z mano – skušajo otrokom čim bolj olajšati življenje. Jaz, na primer, kupujem superge na pašček, da se izognem težavam pri zavezovanju vezalk, posegam v "predkonflikte" na igrišču, preveč načrtujem, nadziram vse.
"Otrokom ne pustimo v dovoljšnji meri, da jim je neprijetno," je dejal svetovalec. "Naravni instinkt staršev je to, da poskušamo osrečiti svoje otroke, zato zanje naredimo vse. Toda s tem jim odvzamemo mnogo priložnosti za razvoj veščin, ki jih potrebujejo za reševanje težkih življenjskih situacij, vključno z vprašanjem drog."
Morali bi dobro razmisliti o tem. So naši otroci navajeni prejemati navodila in "olajšave" v vsem, kar počnejo? Ali kot starši vedno ukrepate, da rešite njihove težave? Ali jih spodbujate, da se takoj počutijo bolje, tako da jih usmerite k elektronskim napravam?
Skratka, naši otroci pogosto niso deležni dovolj neprijetnih situacij ali kakršnegakoli načina trpljenja.
Otroci se morajo naučiti, da je vsakodnevno čustveno in fizično nelagodje začasno stanje – tudi to bo minilo, prijatelji se ne bodo večno jezili nate (in če se, je čas, da najdeš nove prijatelje).
V teh stresnih časih jih lahko podprete, vendar jim ne poskušajte popraviti vsega. Mehanizmi spoprijemanja, ki jih uporabljajo in gradijo v teh stresnih časih, bodo pomembni za resnejše situacije, s katerimi se bodo zagotovo srečali pozneje v življenju.
"Pogosto si kot starši življenje naredimo veliko težje in bolj zmedeno za otroke, ker ne dopustimo naravnih posledic (kadar so rezultati razmeroma neškodljivi in poučni), kadar so situacije manj pomembne," pravi Jim Schroeder, otroški psiholog in oče sedmih otrok.
"Večkrat posegamo v naravni razvoj razumevanja vzroka in posledice, nato pa se sprašujemo, zakaj se naši otroci zdijo tako zmedeni pri reševanju normalnih življenjskih situacij."
Kadar gre za mamila in alkohol ter druga tvegana vedenja, kot je prezgodnja spolnost, ima razvoj možganov ključno vlogo. Zdaj je dokazano, da otrokova predfrontalna skorja še ni popolnoma razvita do 20. leta starosti. To je del možganov, ki nam kot odraslim omogoča, da tretjemu kozarcu vina rečemo ne, saj vemo, da bomo zaradi njega dobili močan glavobol in da bomo naslednji dan popolnoma neproduktivni.
Otroci preprosto nimajo možnosti razmišljati o dolgoročnih posledicah – zanima jih le, kar je prisotno tukaj in zdaj, kar je povezano z aktiviranjem možganskega centra za takojšnje zadovoljstvo.
Staršem se pogosto zdi, da ne bodo mogli popraviti napake, še posebej če so otroci nekoliko starejši in je slog starševstva že določen – vendar nikoli ni prepozno, da začnemo uvajati v vzgojo vsaj malo "nelagodja", tudi na preproste načine:
Naj doživijo neuspeh. Naj jih žalostijo naravne zavrnitve in težave vsakdanjega življenja. Naučili se bodo, da lahko te težave premagajo in se nanje dobro odzovejo.
To jim bo še vedno pomagalo pri soočanju z resničnostjo, tako danes kot v prihodnosti. In imeli bodo več orodij za spopadanje z življenjskimi težavami.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila brazilska izdaja Aleteie. Prevod in priredba: Jezikovno Mesto
