“Nekateri imajo velike cilje, npr. postati predsednik ali papež, za druge pa je cilj občasna prijaznost do soljudi”

Vrhničana Juša Milčinskega najbolje poznamo po tem, da je vnuk znanega slovenskega umetnika Franeta Milčinskega Ježka. Umetniški geni tudi Juša niso pustili na cedilu – je igralec, režiser, scenarist, improligaš in humorist, ki je že od srednje šole nastopal v predstavah in strast do umetnosti ga do danes še ni zapustila.

Iz medijev ga poznamo kot spoštljivega in vljudnega človeka. Koliko mu te vrednote v življenju pomenijo in kako se bo znašel v vlogi novega voditelja Malih sivih celic?

Juš, na prvi pogled delujete sramežljivo, na odru pa ste popolnoma suvereni. Kako bi se opisali?
Morda je res, da sem na prvi pogled takšen. A vse je odvisno od družbe, v kateri se gibljem; če se v njej lahko sprostim, sem kar vesele narave. Na odru pa mi res bolj ustreza biti "večji", bolj prisoten.

Ste humorist in improligaš. Zabavati ljudi je zahtevna stvar, kajne?
Jaz v predstavah ne le zabavam ljudi prek igre, temveč moram sam vsebino igre tudi sestaviti. Res je, da drame sam še nisem napisal. Sem pa v preteklosti že igral v tujih predstavah, ki so bile malce dramske oz. malo bolj resne. Pri tem sem skrbel le za igralski del.

Igralci imajo dostikrat težave prav z igranjem komedije, medtem ko je meni težje igrati v drami. A ljudje se večkrat ne zavedajo, da je tudi zabavanje oz. komedija trening. Splošno mnenje je, da ima človek, ki komedijo ustvarja, talent. A tudi talent se ustvari iz nečesa, zato je tudi tu potreben trening.

Kaj počnete, ko končate s predstavo?
Predstave in snemanja se zavlečejo v pozne večerne ure. Res je, da se takoj po predstavi pogovorim s soigralci in s publiko, kar je zame prijetno početje. Ko pa pridem domov, pa običajno nisem več pri volji za pogovore. Običajno berem knjige ali pa si odprem novičke na kakem internetnem časopisu.

Ko sem nekoč imel ob nedeljah zvečer improlige, sem imel navado gledati ameriški nogomet, ki ga pri nas pozna zelo malo ljudi. Drugega ob tisti uri na televiziji pač ni bilo, zato sem se navadil na to.

Kakšni ste bili kot otrok? S čim ste se radi ukvarjali?
Moram priznati, da smo z družino veliko hodili na predstave. Oče me je pri devetih oz. desetih letih dostikrat vzel na vaje v gledališče, seveda takrat, ko je režiral predstave za otroke. Obiski vaj so me zelo zabavali.

Poleg tega sem se rad družil s prijatelji in "nabijal" žogo ter pogledal ogromno risank. Lahko rečem, da sem imel luštno otroštvo, z veliko prijatelji, s katerimi smo se igrali, povezali, pogovarjali, pa tudi kaj ušpičili.

Česa se spomnite o svojem dedu Franu Milčinskem?
Ko je moj dedek leta 1988 umrl, sem bil star tri leta, zato nimam veliko osebnih spominov nanj. Doma hranimo fotografije dedka, ki sedi na svojem priljubljenem fotelju. Zelo prijetno je slišati pripovedi o njem, o tem, kako je imel rad ljudi in je z njimi rad komuniciral. Bil je srčen človek, ki ga je prizadela vsakršna neenakost. Doma je bil introvert, a se je na ulici rad ustavil in pogovoril s kom, ki si je želel njegove pozornosti.

Vas je kdaj mikalo iti v psihiatrijo, glede na to, da je bila mama psihiatrinja? Kaj bi bili, če ne bi postali umetnik?
Res je, moja mami je bila psihiatrinja, poleg nje pa se je s psihiatrijo ukvarjal dedkov brat Lev. Psihologija je stvar, ki me zanima, in moram reči, da imam doma kar nekaj knjig, ki so ostale po moji mami. Že dolgo jih nisem bral.

Vedno sem se nahajal v družboslovnih vedah. Všeč mi je geografija, zanimajo me potovanja. Če ne bi bil v kulturi, bi me lahko odpeljalo drugam. Nekaj časa sem sodeloval pri start-up projektu, ki je bil zelo tehnološke narave. Moje delo je bila priprava njihovih prezentacij oz. nastopov, pri čemer sem zelo užival. Žal pa se ta start-up ni izšel.

Ko vas opazujemo prek ekranov, se zdite vedno vljudni in spoštljivi. Mnogo mlajših moških je že izgubilo ta občutek. So vam vrednote vljudnosti in spoštljivosti pomembna reč?
Da, zagotovo. Zelo pomembni so mi odnosi med ljudmi, to, da so "fer", prijazni. Če pride do zamer, je pomembno vse skupaj premisliti in morda boš naslednji dan reagiral drugače. Večkrat pride do tega, da nas kaj zelo moti in v tistem trenutku se je treba vprašati: "Ali sem sam storil kakšno napako?"

Zdi se mi, da človeku vedno dam možnost, da rešiva morebitni nesporazum. Ko se srečujem z novimi ljudmi, jim dajem možnost, da jih spoznam. Če bi bil hladen, teh ljudi ne bi mogel spoznati. Vesel sem tudi, če me kdo ustavi na ulici; zadnje čase so to otroci. Super se mi zdi, če lahko otroke kaj povprašam ali če ti povedo kaj svojega. Ljudje smo ustvarjeni za to, da se družimo.

Imeli ste precej stika z otroki in mladimi. Kakšno je bilo sodelovanje z njimi?
Dokler ni bilo pandemije, sem delal predstave za otroke. V okviru Bimbo teatra sva jih s kolegico Urško Mlakar naredila ogromno. Zelo zabavna predstava je bila npr. Glavko in Zbrk, ki sta bila hecna lika, ki hodita naokrog in pripovedujeta zgodbe. Otroci so zares luštna in iskrena publika, ki nasmeji tudi tebe, čeprav imaš ti namen nasmejati njih.

Zadnje čase sodelujem z valdorfsko šolo, kjer režiram igre drugega in četrtega letnika, pomagal pa sem tudi devetemu razredu. Delo z njimi je zabavno. Opažam, da je razlika v zrelosti razmišljanja mladih iz devetega razreda in tistih iz četrtega letnika ogromna. Trudim se, da za vsako skupino najdem svoj način dela.

Kaj menite, v katerih stvareh bi se mladi lahko izboljšali ali naredili več?
Osebno precej delam z gimnazijci, ki imajo seveda svoj način komunikacije. Ko smo malo starejši, znamo takoj pokomentirati: "Kako pa ti mladi med seboj komunicirajo." Malce pomislimo, tudi naši starši nas niso najbolje razumeli.

Menim, da bi si bilo dobro izmisliti načine, kako bi se mladi lahko družili v živo, ne pa po chatu, in narediti to zanje zanimivo. Socialna omrežja ne zahtevajo posebnega truda. Pogovarjaš se lahko, ne da bi bilo treba oditi od doma. Verjamem, da če najdemo zanimiv način, bodo mladi prišli in se imeli v živo super.

Kaj cenite pri ljudeh?
Sliši se klišejsko, a cenim to, da so iskreni. Osebno rad odkrivam človeka takega, kakršen je. Brez "mask". Želim si, da povedo svoje mnenje takšno, kot ga imajo, in potem se lahko pogovarjamo o različnih stvareh. Zanimivi so mi zabavni ljudje ali pa tisti s specifičnim znanjem, ki ga jaz nimam. Če mi kdo lahko pove kaj o hadronskih trkalnikih na način, da bom razumel, ga  bom z veseljem poslušal. V pogovorih sem v prvi vrsti poslušalec, šele nato sogovornik.

Kdo je pri vas v zadnjem času pustil pozitiven vtis?
To je bil vsekakor moj sovoditelj Malih sivih celic Rok Škrlep, ki ga sicer poznam že od prej. Zdaj, ko sva zaradi oddaje več skupaj, sem odkril, da je zares dober in zabaven fant, ki razmišlja s trezno glavo. Kljub najini razliki v letih enostavno najdeva skupne točke, se pogovarjava in pošaliva.

Kakšen odnos pa imate do vere, do presežnega? Verjamete, da niste na Zemlji kar tako in da ste tu s ciljem?
Veren nisem. Res pa je, da ima vsak človek cilj, ki si ga lahko izoblikuje sam. To ni cilj, ki ti je dan v zibelko, temveč takšen, do katerega te pripelje življenje samo. Nekateri imajo velike cilje, npr. postati predsednik ali papež, za druge pa je cilj občasna prijaznost do soljudi. Vsi smo v istem kolesju.

Kakšen voditelj Malih sivih celic boste?
Upam, da bom ljudem zabaven in da bodo radi gledali to kot en šov. V ospredju pa je seveda kviz. Želim narediti sproščeno vzdušje, kjer se bodo osnovnošolski tekmovalci, ki zares obvladajo ogromno stvari, zabavali in da ne bodo pod stresom. Enako si želim tudi za občinstvo v studiu in gledalce pred ekrani.

Kako daleč ste z oddajo?
Snemanja na terenu oz. predtekmovanja se začnejo septembra. Oktobra pa začnemo s snemanjem prve oddaje v studiu. Z Rokom Škrlepom se bova z voditeljstvom izmenjavala. Novost, ki jo boste videli v tej sezoni, je spretnostna rubrika Hitri lončki, kjer se bova pojavila oba z Rokom, eden v studiu, drugi na terenu. Menim, da bo rubrika zanimiva občinstvu in da bo obnorela otroke. Zagotovo se bodo ukvarjali s tem in tekmovali med seboj.