Jurij Pavel Emeršič je mož in oče štirih otrok, po poklicu pa teolog in zgodovinar. Skoraj 20 let poučuje zgodovino na Gimnaziji Želimlje, je pisec družbeno-kritičnih besedil pri različnih spletnih časopisih, portalih in organizacijah in sodeluje v različnih forumih in civilno-družbenih organizacijah. Od leta 2017 je moderator mednarodne federacije za razvoj družine (IFFD), ljubljanska škofija pa ga je imenovala za člana zgodovinske komisije v beatifikacijskih postopkih.
Kako se spominjate obdobja osamosvojitve Slovenije?
Moj oče je bil politično zelo angažiran. Kmalu po prvih svobodnih volitvah aprila 1990 je Demos na Ptuju pripravil neki dogodek in so se organizatorji odločili, da bodo izobesili zastavo brez zvezde. In je celo oče dobil grožnje, naj si tega ne drznejo narediti. To je eden od spominov, ko me je bilo kot otroka strah, kaj sedaj pomeni ta grožnja. Čutil sem strah v zraku.
Drugi spomin se dotika dneva plebiscita 23. decembra 1990. Takrat so starši stopili v prostor, kjer se je glasovalo. Pokrižali so se in obkrožili tisti da. Kot 13-letni otrok sem se zavedal, da je to slovesen trenutek in da se dogaja nekaj pomembnega, čeprav smo v šoli še vedno risali grbe z zvezdo in podobno. Doma smo brali časopisje, ki je kritično pisalo o dogajanju in starem sistemu.
Ko se je začela vojna, smo spremljali novinarske konference, ki jih je imel Jelko Kacin, takrat minister za informiranje. Tekali smo v zaklonišča, predvsem se spomnim nedelje zadnjega junija, ko je morala vsa Slovenija v zaklonišča.
Spomnim se blokade, ki so jo izvajali teritorialci. Ko sem se klatil okrog ptujske vojašnice, so me pošiljali po pivo. Spomnim se občutka mrzlega piva v rokah, ki sem ga nesel fantom, ki so bili tam na straži.
Marsikdo na praznike gleda le z vidika prostih dni. Kaj praznovanje državnih praznikov pomeni vam?
Na dan državnosti se tradicionalno zberemo na Rakitni. Tam imamo družinsko praznovanje z dvigom slovenske zastave, otroci, nečaki in nečakinja pa pripravijo malo kulturnega programa.
Tudi na dan samostojnosti in enotnosti ponavadi pripravimo kulturni program – preberemo kakšno domovinsko pesem, otroci zaigrajo na inštrumente.
Obeležujemo praznike in jim damo vsebino. Otroku je treba povedati, kaj se je takrat dogajalo. Res pa je, da če starši ne vedo, kaj se je zgodilo ob osamosvojitvi, potem je to težko predstaviti otroku.
Česa po vašem mnenju v Sloveniji manjka, kaj si želite za prihodnost naše države?
Vsekakor v slovenskem političnem prostoru manjka neka oblika lustracije, ki bi se morala izvršiti ob osamosvojitvi, pa se ni. Tako imamo še danes ljudi, ki objokujejo stari komunistični režim in ga poveličujejo. To je slaba popotnica. Ljudje imajo nostalgične spomine na Jugoslavijo, ki ne ustrezajo resničnosti.
Želel bi si torej več resnice, da bi ljudje bolj uporabljali razum in logično sklepali, da bi se razumsko ogradili od nostalgije.
Kaj pa vam je pri Slovencih še posebej všeč?
Zdi se mi, da smo narod na križišču. V zgodovini smo bili deležni ne samo težkih trenutkov, ampak tudi veliko raznovrstnih pozitivnih kulturnih vplivov. Po svoje smo odlični. Na tako malo ljudi imamo toliko vrhunskih znanstvenikov, športnikov, umetnikov itd., ki so prepoznavni v svetu. Slovenska kvaliteta vendarle je dobra.
Slovenci smo vedno malce “štrleli”. Že v habsburški monarhiji smo bili prepoznavni, cenjeni. Morda se še vedno premalo zavedamo, da smo in da lahko še bolj delamo na odličnosti. Ljudje neradi slišijo izraz elitizem, ampak to je pomembno. Če neka družba nima elite, je to slabo. Slovenci lahko delamo na tem.
Kako lahko presežemo polarizacijo zgodovine in zgodovinarjev, ki je v javnosti v zadnjem času precej pogosta?
Realno gledano zelo težko, ker imamo ljudi, ki so imeli in še imajo vpliv. Njihov odnos do zgodovine in do komunistične ideologije je neke vrste versko prepričanje. Kot je rekel Proust, v svet verovanja razumski razlogi nimajo vstopa. Tem ljudem, žal tudi mnogo zgodovinarjem, razumsko poveš stvari in jih lahko tudi dokažeš, ampak ne pridejo do njihovih možganov.
Glede tega ne vidim nekega kratkoročnega izhoda in rešitve. Mislim, da se bo to še vleklo. Ne bom rekel, da sem v zvezi s tem pesimist, ker Bog lahko posega tudi v zgodovino s kakimi zelo velikimi posegi in premiki, ki jih ne pričakuješ. Ampak čisto racionalno ne verjamem, da bi se to lahko v kratkem uredilo.
Na kakšne načine privzgajate ljubezen do domovine kot profesor dijakom v razredu in kot oče svojim otrokom?
Ne v šoli in ne doma ne izvajam posebnih pridig ali da bi zelo sistematično načrtoval, kako to otroku privzgojiti. Rad imam zgodovino, literaturo, naravo, Slovenijo. Ko hodim in obiskujem različne kraje, bodisi z dijaki na ekskurzijah bodisi s svojimi otroki, se pogovarjamo o umetnosti, zgodovini, preberemo kakšno pesem in se pogovarjamo o verskih temah, kazni, odpuščanju, krivdi, grehu. Otroci oz. dijaki to sprejmejo, če vidijo, da starš oz. učitelj v to, kar govori, tudi verjame in živi. Sicer sem proti spontanosti, ampak tu priznam, da neke sistematične vzgoje nisem izvajal.
Bi lahko izpostavili nekaj krajev, ki so še posebej bogato zaznamovani s Slovenci?
Vsekakor skok čez mejo, na Koroško, v osrčje Karantanije. Gospa Sveta, knežji kamen, vojvodski prostor, Magdalenska gora in vse okrog približa čas antike, Keltov, zgodnjega srednjega veka.
Glede na to, da sem po rodu s Ptuja, gremo radi tja, obiščemo Ptujski grad in muzej. Lepa je Ljubljana, kjer se skriva ogromno zakladov od antike naprej, srednjeveška Emona in pozneje moderna Ljubljana.
Izpostavil bi še Kostanjevico na Krki, zelo lep muzej, v katerem najdete slike Toneta Kralja. Pa Primorje in čez mejo Oglej, ki je zelo pomemben za cerkveno zgodovino. Teh točk je res veliko.
Slovenci smo tako vpeti v širši prostor, da kamorkoli gremo, najdemo povezave z našo zgodovino. Recimo Dunaj, praktično prvi dunajski škof je bil Jurij Slatkonja. Povsod, kamor gremo, bodisi po mestu ali muzejih, najdemo povezave z našim prostorom. Zelo bogate so različne anekdote, ker se zavemo, kako je slovenski prostor pomemben in kako pomembni ljudje so razmišljali ali celo delovali na slovenskih tleh.
Zdi se, da je v učnih načrtih tematika nastajanja naše domovine nekako postavljena v ozadje, saj jo po pripovedovanjih dijakov številni profesorji obravnavajo čisto na koncu leta. Kakšen je vaš pogled na to in kaj bi lahko spremenili?
Če se učitelj drži učbenika kot pijanec plota, potem je ta problem. Toda učbenik je samo pomagalo, nismo obvezani, da bi se morali ravnati natančno po učbeniku. Moramo pa se držati učnih načrtov, ki jih je pametno prilagoditi tako, da to tematiko vsekakor dobro obdelamo.
Sam konkretno v četrtem letniku snov o osamosvojitvi obdelam na začetku leta. Ko pridemo do slovenske zgodovine, najprej obdelamo obdobje slovenske osamosvojitve. Tako se izognem tej nevarnosti in potem v vročih poletnih dneh, ko se nikomur več nič ne ljubi, govorim o Jugoslaviji.
Je rešitev tudi v dodatnem izobraževanju učiteljev o slovenski zgodovini?
Zagotovo, čeprav je to malce trd oreh. Učitelji so oz. smo pogosto prepričani, da itak že vse vemo, zakaj bi se torej morali izobraževati. Sploh pri omenjenih temah o vojni in osamosvojitvi hitro trčimo ob neke ideološke oklepe in tudi če takega človeka pošlješ na izobraževanje, je tam pogosto zato, ker mora biti. Tudi to sem že doživel.
Dobra poteza je bila, da so temo o osamosvojitvi uvrstili tudi na maturo, čeprav se večkrat zgodi, da se tudi tu tej temi nekako izogibamo. Pojavi se recimo nekaj strani nalog o drugi svetovni vojni, ki so pogosto zelo ideološko sporne, slovenske osamosvojitve pa se komaj rahlo dotaknemo v enem izbirnem vprašanju. Seveda je neprofesionalno in neresno, da se najbolj pomembno poglavje slovenske zgodovine samo ošvrkne.
