Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
Inženir, mož in oče 17-letne hčerke, ki je sanjala, da bo postala zdravnica, je imel vse, kar človek potrebuje za srečo.
Leta 1993 je Sergio postal uspešen. Ustanovil je svoje podjetje, ki se je nenehno širilo. Po zaslugi tega je lahko zelo dobro živel. V njegovem življenju ni bilo nobene sence, vse do dneva, ko sta njegovo hčer surovo ubila dva moška. Takrat se je vse spremenilo.
Sovraštvo ga je vodilo, da je prodal svoja podjetja, eno od hiš in vse, kar je lahko, da je plačal zasebnim preiskovalcem. Besen od žalosti je imel le eno idejo: najti storilce in jih ubiti.
Kupil je pištolo in storil to, kar je načrtoval. Ko je želel izstreliti dodaten naboj, da bi se ubil, se je orožje zataknilo.
"Cev sem usmeril v sence in pritisnil sprožilec, toda pištola se je zataknila. Pištola tega kalibra se ni mogla pokvariti. Kaj se je zgodilo? Sčasoma sem dojel: Gospod Jezus je ukrepal, da pištola ni ustrelila," je po dolgih letih povedal za katoliški časopis Desde la fe.
Obsojen je bil na 48 let zapora. "Ko sem prišel tja, sem izgubil zadnjo stvar, ki mi je ostala: svoje ime in priimek in postal sem Colillas (cigaretni ogorek, op. p.)," se spominja. Ker ni imel nikogar, ki bi mu prinesel cigarete, se je bil prisiljen zadovoljiti z ogorki drugih zapornikov.
Življenjske razmere v zaporu so bile grozljive: korupcija, nasilje, pomanjkanje hrane … Sergio je vstajal ob svitu, redno stradal in bil priča spopadom med drugimi zaporniki in osebjem. V 26 letih, ki jih je preživel v zaporu, je imel le tri obiske.
Prvi obisk je bila njegova žena, ki je prišla z odvetnikom, da bi podpisal vlogo za ločitev; drugi je bil obisk starejšega brata, ki ga je obvestil o materini smrti in ga pred odhodom opljuval; tretji obisk je bilo srečanje s stricem Antoniem, ki mu je obljubil pečenega piščanca. Sergio je nanj čakal zaman.
Nekega dne, ko je v zaporu preživel že 18 let, ga je drugi zapornik prosil, naj mu kaj prebere. Podal mu je Sveto pismo. Sergio ga je odprl in naletel na odlomek iz Ezekielove knjige: "Odstranim kamnito srce iz vašega telesa in vam dan meseno srce." (Ezk 36,26)
"Branje tega je zelo bolelo. Zaprl sem Sveto pismo. Znova sem ga odprl, toda na drugem mestu, da se ne bi spet soočil s tistim delom. In naletel sem na najlepšega izmed vseh odlomkov, odlomek iz Evangelija po Janezu:
Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje. (Jn 3,16)
To je bil udarec v srce," se spominja.
"Spoznal sem, da je Jezus umrl zame, zate, za vse nas. Vedel sem, da je preprečil moj samomor, da sem prehodil celo pot, da bi ga spoznal. Pokleknil sem in svojemu Gospodu rekel: 'Odpusti mi!' Začutil sem njegov objem in resnično čutil, da mi govori: 'Ne skrbi, vse bo v redu.'"
Sergio se je začel udeleževati maš in brati Sveto pismo. Druge zapornike je učil angleškega jezika in delal v računalniškem centru, kar je povzročilo poslabšanje njegovega vida. Iz zapora so ga izpustili po "26 letih, 9 mesecih, 14 dneh in 17 urah". Ko je odšel od tam, je imel v žepu le 914 pesov, kar znaša približno 36 evrov.
Za preživetje je skušal zaslužiti s popravljanjem računalnikov, toda to mu ni prineslo uspeha. Nato je obiskal kuhinjo za revne in spoznal Juana Manuela. Ta mu je zaupal popravilo računalnika, nato pa ga je vprašal, ali želi sodelovati pri razdeljevanju obrokov, ki ga organizirajo prostovoljci projekta Lazare v Mehiki.
Združenje Lazare ponuja skupno nastanitev za mlade aktivne prostovoljce in ljudi, ki so se znašli na ulici. Tako se je začel splet srečnih dogodkov – Sergio je postal član tega združenja in prvi prebivalec mehiškega doma Lazarus. "Imam posteljo z odejami, sobo in novo družino, ki mi zaupa. Sem najbogatejši človek na svetu! Srečen sem."
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevod in priredba: Jezikovno Mesto
