Verni ljudje smo bilo nemalokdaj presenečeni nad navdušenim odzivom človeka, ki je bil v stiski, ko smo mu srčno dejali: "Molil bom zate!" Prijatelj mi je pripovedoval, kako je ob slovesu iz bolnišnice, kjer je hudo bolan ležal njegov prijatelj, ki se je imel za ateista, poleg običajne besede slovesa "Zbogom!", čisto spontano dejal še: "Pa molil bom zate!" Utrujen in bolan ter presenečen mu je odvrnil: "Kaj, molil boš zame?!" In čez nekaj trenutkov dodal: "O, kako lepo! Hvala!"
Moliti, kako osrečujoče je moliti. Duhovniki vsak dan molimo molitev Cerkve, brevir, ki ga sestavljajo različna svetopisemska besedila, zlasti psalmi in (drugi) odlomki za premišljevanje. To je starodavna in čudovita oblika molitve. Ta molitev vedno "prav pride", v času veselja in tudi času krize. Tako beremo svetopisemske odlomke, jih premišljujemo, Boga častimo, se mu zahvaljujemo in ga prosimo. Danes se nam v tej molitvi pridružujejo tudi mnogi verniki.
Tudi v molitvi rastemo. Sam sem v neki pridigi dejal, da človek naredi korak v molitvi takrat, ko neha prositi zase, ampak prosi samo še za druge, za svoje ure, dneve pa se Bogu le zahvaljuje in prosi odpuščanja, če jih ni uresničil v polnosti. Vse bolj blizu mi je čisto češčenje Boga, njegove ljubezni, usmiljenja. Meni sta ti molitveni drži zelo ljubi. Kot da bi šlo za tiho šepetanje src, božjega in človeškega.
Ko sem doživel kaj lepega, kako se ne bi zahvaljeval? Ko vidiš človeka s trpečim obrazom, kako bi Boga ne prosil zanj? Ko vidiš simpatično dekle s steklenim pogledom, kako naj bi ne prosil Boga, da jo osvobodi ujetosti. Ko te nekdo prehiti pri omejitvi 50 kilometrov na uro z neverjetno hitrostjo v nevarnem ovinku, kako ne bi prosil zanj, da bi srečno prišel do cilja. Ko mi s kolesom obdrgne avto vinjen mlad kolesar, kako naj ne bi nanj klical blagoslova.
Ko me kaj moti v Cerkvi, kako ne bi molil zanjo in za njene predstojnike. Ko gledaš nepokvarjenost otrok, kako naj bi Boga ne prosil, da bi jih mi odrasli s svojim zgledom ne pokvarili. Ko v duhu vidim svoje posamezne farane in občestvo, kako se zanje ne bi zahvaljeval in zanje molil. Vse bolj tako doživljam lepoto molitve, doživljam jo pa še drugače.
"Župnik, dajte, prosim, kaj zmolit' zame ..." In ko ti to reče mladinka ali pa krepak mož v najboljših letih, veš, da je "potreben" molitve. Župniki vsako nedeljo in zapovedan praznik darujemo mašo za farane, škof za "škofljane" (škofijo), za žive in za mrtve. Sam velikokrat vabim, naj prosijo drug za drugega, naj se povežejo v molitvene verige, naj tudi naročijo maše ne samo za rajne, čeprav tudi, ampak tudi za potrebe živih, potrebe župnije, Cerkve, naroda. Razumejo ...
V epidemiji je bilo, razumljivo, veliko prošenj in namenov za zdravje, za rešitev iz stiske sedanjega časa, pa tudi za srečen porod, za dobro pripravo na zakon, za našo mladino, za domovino in državo ter dobre voditelje, pa tudi v zahvalo (za zdravje) itd. in verniki že sprašujejo, kdaj bomo imeli mašo v zahvalo za konec epidemije in zahvalno romanje.
Res je tudi to, da verniki upravičeno od nas duhovnikov pričakujejo, da smo to, kar smo, vedno predvsem pristni in srčni duhovniki. Spominjam se svojih vojaških dni, ko je k meni prišel z vprašanjem častnik, ki se je imel za ateista. Odgovarjal sem mu splošno, upoštevajoč njegovo prepričanje, pa me prekine in reče: "Oče, če bi potreboval psihologa ali zdravnika, bi šel k enemu ali drugemu. Prišel sem k tebi, ker si župnik!" Bog in ljudje pričakujejo, da smo predvsem "župniki", najprej in predvsem duhovniki.
Duhovniki res oznanjamo Božjo besedo in jo razlagamo, vodimo Božje ljudstvo in ga tudi posvečujemo. Čeprav smo vsi duhovniki enkratne in neponovljive osebnosti z imenom in priimkom, smo predvsem duhovniki. Molitev za Cerkev in s Cerkvijo, tudi v občestvu s sedanjim škofom in svetim očetom nas kot občestvo povezuje z našo "glavo", Kristusom. Zato pri mašah močno molimo za "našega papeža ... in za našega škofa".
In liturgija je liturgija Cerkve. Mnogi duhovniki so med seboj povezani in osebno v epidemiji več molili, več časa častili Boga in se mu zahvaljevali in pred Boga prinašali mnogo prošenj in zahval vernikov. Naj vse pozitivne molitvene drže, ki smo jih duhovniki v času epidemije nadgradili, pomnožili in poglobili, v času brez omejitev vsaj ostanejo, če se že ne povečajo. Epidemija je pokazala tudi to, da smo se duhovniki pred tem ukvarjali z marsičim in zaradi tega premalo molili, se zahvaljevali in častili Boga.
"Molil bom zate!" "Hvala, gospod kaplan (župnik), ker molite zame in za našo družino!"
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 70, številka 26–27.
