“Vsaka zgodba se me na svoj način dotakne zaradi človeka, ki jo pripoveduje”

Sabina Kopar študira psihologijo na magistrski stopnji Filozofske fakultete v Ljubljani, vendar pa študij še zdaleč ni edina dejavnost v njenem življenju. Dolgo časa je bila prostovoljka pri najrazličnejših projektih, med drugim na Počitnicah biserov, ki jih organizira Slovenska karitas.

Prostovoljno je spremljala starejše in sodelovala v Društvu študentov psihologije. Trenutno svoje delo opravlja v terapevtski skupnosti za odvisnike.

1. Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Nimam neke rutine, ki bi se je držala vsako jutro, saj menim, da je to odvisno predvsem od tega, kako se počutim. Včasih potrebujem nekaj minut več, da se spravim v pogon, včasih manj.

Edino, kar v jutranjih urah potrebujem, je trenutek tišine. Naporno je namreč, kadar te že takoj, ko vstaneš, pričaka seznam vsega, kar moraš tisti dan opraviti. Zato si vzamem vsaj nekaj časa v tišini, da razmislim, kakšen dan želim ustvariti in ali je ostalo kaj od prejšnjega dneva, kar me še vedno bremeni.

2. S čim, kje in kako se duhovno napolnite?
S sprehodom v naravi. Naj bo sonce, dež ali nekaj vmes, je sprehod ob poslušanju glasbe nekaj, kar mi daje energijo. Ko namreč vidim, kako minljiva je narava, kako vse poteka po nekem ritmu, se v meni vzbudi hvaležnost tudi za moje lastne izkušnje in življenje.

3. Preizkušnja ali izkušnja, za katero ste v življenju najbolj hvaležni in kaj ste se iz nje naučili?
Ogromno izkušenj je, ki so mi v življenju dale misliti, ampak v spominu mi ostaja zlasti preizkušnja v času "pavziranja" med študijem babištva in študijem psihologije. Razlog za to je, da sem se takrat počutila tako prazno, saj sem čutila, da babištvo ni poklic zame, vendar hkrati še nisem bila na točki, ko bi razumela, kaj si želim početi v življenju.

Bila sem tako zmedena, tako polna notranjih konfliktov, da je bilo enostavneje ignorirati vse in se oddaljiti od realnosti, s tem pa tudi od vsega, kar se je dogajalo v meni in okoli mene. Posledično sem kar nekaj ljudi v tistem času razočarala, izgubila, hkrati pa izgubila tudi stik sama s seboj.

Sčasoma se mi je seveda uspelo izvleči iz te otopelosti, vendar me je izkušnja naučila, da so čustva darilo, nekaj, kar nam polepša svet, čeprav so včasih nekoliko težja. Na koncu se namreč vedno izide tako, kot se mora.

4. Kot prostovoljka ste veliko časa namenili različnim skupinam ljudi, otrokom, starejšim, študentom. Čeprav gre za prostovoljno delo, pa so vse te dejavnosti verjetno pomagale tudi vam in vam kaj dale. Imam prav?
Ja, seveda. Vedno sem rada pomagala, a šele z organiziranimi prostovoljnimi aktivnostmi, kot so na primer Biseri, dobiš vpogled v to, kako lahko majhna dejanja veliko pripomorejo. Poleg tega sem s prostovoljnim delom spoznala veliko ljudi z raznolikim ozadjem, ki so pripravljeni pomagati.

Na neki način ti torej povrne vero v ljudi, saj si konstantno obkrožen z dobrimi ljudi z dobrimi nameni, kar sem v tistem obdobju zelo potrebovala. Najboljše, kar sem s prostovoljstvom pridobila, pa je, da sem prek povezav, ki sem jih spletla s prostovoljstvom, dobila tudi svojo trenutno službo.

5. Študirate psihologijo. Komu bi v prihodnosti s svojim poklicem najraje pomagali. Zakaj ravno tej skupini ljudi?
Hm, trenutno težko rečem, kam vse me bo pot zanesla, vendar bi rada v prihodnosti del svojega časa namenila tudi "vsakdanjemu" človeku.

Pomoč strokovnjakov na področju duševnega zdravja namreč pogosto iščejo ljudje v stiski, ljudje, ki že imajo težave, s katerimi vedno rada delam, vendar odsotnost stiske in znakov ne pomeni, da so ljudje srečni in zadovoljni.

Velikokrat se z duševnim zdravjem tako ukvarjamo šele, ko gre nekaj že narobe, zato bi rada s svojim psihološkim delovanjem spodbujala ljudi k oblikovanju aktivnosti, ki bi jim pomagale ohranjati duševno zdravje in zadovoljstvo v življenju.

Velik del mojega zanimanja pa predstavljajo ljudje iz marginalnih skupin, ki jih družba zavrača, kot so na primer odvisniki, saj menim, da imajo tudi oni zgodbe, ki bi jih morali pogosteje poslušati.

6. V prihodnosti se želite izobraziti za učiteljico čuječnosti. Za kaj pravzaprav gre? Kako čuječnost vpliva na naša življenja in odnose?
Čuječnost je v zadnjih letih postal precej popularen pojem, vendar gre poenostavljeno zgolj za to, da poudarja pomen zavedanja trenutnega doživljanja in neobsojanja tega, kar se v nas pojavlja.

Če namreč večino našega dneva preživimo v avtomatskem delovanju, lahko ignoriramo svoje notranje doživljanje in posledično se v nas pojavljajo stiske v obliki tesnobe, povečane občutljivosti na stres, tudi izgorelost.

S čuječnostjo naj bi tako izboljšali celotno kvaliteto življenja in bili tudi bolj prisotni v odnosih. Vsaj pri meni je bilo tako. 😊 Najbolj zabavno pa se mi zdi, da ko ljudem omenim čuječnost, se pogosto ustrašijo in rečejo, da ne bi meditirali, ampak čuječno zavedanje lahko izvajamo kadarkoli, npr. med hojo, čiščenjem, molitvijo …

Ne povezuje se namreč z religijsko prakso, ampak bolj z načinom življenja, morda je le izraz tako malo neposrečen, da jo pogosto povezujemo z meditacijo in nečem vzhodnjaškim.

7. Delali ste tudi z odvisniki in osebami, ki so v preteklosti doživeli hude travme. Vam je kakšen primer še posebej ostal v spominu, vas prizadel?
Na žalost je takšnih zgodb precej, vendar ni treba, da ima človek zelo travmatično ali "grozno" zgodbo, da se me dotakne.

Pogosto nas učijo, da je vedno nekje nekdo, ki mu je huje od nas, vendar je ne glede na to, kaj posameznik doživlja, njegova bolečina še vedno resnična. Travma ni objektiven dogodek, ampak je odvisna od tega, kako jo oseba doživlja, zato bi težko izpostavila kakšen primer, ki mi je zlasti ostal v spominu.

Vsaka zgodba se me na svoj način dotakne, ne toliko zaradi dogodkov, ampak zaradi človeka, ki jo pripoveduje. Tako kot smo edinstveni mi, so edinstvene tudi naše izkušnje, zato ni ene zgodbe, ki bi izstopala ali me prizadela.

8. Misel, ki vas spravi pokonci, ko ste slabe volje?
Morda nekoliko nenavadno, ampak nimam potrebe, da bi se spravila pokonci, ko sem slabe volje. Vsako čustvo, naj bo pozitivno ali negativno, ima svoj namen, zato bolj kot to, da se spravim pokonci, poslušam samo sebe, torej čemu se je slaba volja sploh pojavila.

Največkrat je že to recept sam po sebi, da postaneš boljše volje, včasih pa preprosto moraš zdržati z nekim čustvom, ga izraziti, se o njem pogovoriti, skratka, da se ne silimo v neko dobro voljo. Ampak, saj veste, kaj pravijo, mi psihologi se o svojih čustvih zelo radi pogovarjamo. 😃

9. Kakšen je vaš večerni ritual, ki vas umiri?
Najbolj me pomiri branje, zato si ne glede na dan skušam vzeti vsaj nekaj trenutkov pred spanjem, da berem, na primer se poglobim v kakšno psihološko tematiko ali pa preprosto uživam v kakšni klasični detektivki. Vedno pa so dobrodošli tudi večeri v družbi mojih bližnjih, da malo odmislim študij in delo.

10. Biti ženska je lepo, ker …?
Življenje samo po sebi je lepo, ne glede na to, s katerim spolom se definiramo. A kadar pomislim na ženske, se spomnim na vse, ki so prišle pred nami, in na to, da so nam priborile svobodo, ki jo imamo danes.

Biti ženska je tako lepo, ker smo močne, skrbne in ker se ne predamo, kadar nam svet reče "ne", ampak se borimo za to, da bi bilo življenje za vse ljudi boljše.

Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.