Ana Šuštar je mlada redovnica, frančiškanka Marijina misijonarka. Z Bogom je že v najstniških letih sklenila dogovor, da lahko, če je Njegova volja, postane tudi sestra. Kot pravi sama, je Bog njen dogovor vzel zares in tako je lansko leto obhajala slovesne prve zaobljube.
O svoji poti je razmišljala že med študijem slovenskega in poljskega jezika, nato pa se je po končani prvi stopnji odpravila v skupnost na Poljsko. Sedaj živi v skupnosti sester v Celju, kjer opravlja tudi delo katehistinje.
Kdaj ste začutili, da vas Bog kliče? V kakšnem obdobju življenja ste bili takrat? Kakšne misli, občutja so se vam takrat porajala?
Izhajam iz družine, kjer smo vsak dan skupaj molili. Zdaj to vedno bolj cenim in sem hvaležna za tako vzgojo! Predvsem od staršev sem večkrat slišala, da je v življenju najpomembnejše izpolniti Božjo voljo.
Spomnim se, da sem si v dnevnik pri približno 15-ih letih zapisala skriti dogovor, ki sem ga naredila z Bogom: "Molila bom za dobrega moža, če me pa slučajno Ti želiš za sestro, sam poskrbi za to. Jaz o tem ne bom niti razmišljala." No, pa je ta dogovor vzel zares in me dobil zase. 😊
Dokončno odločitev, da želim življenje posvetiti Jezusu, pa sem v srcu sprejela med študijem – po duhovnih vajah v Assisiju z brati kapucini. Tam sem enega brata že vsa obupana glede tega, kaj si Bog želi od mene, vprašala, kako neki naj vem, kaj je Božja volja. Odgovoril mi je, da si Bog najbolj želi, da bi bila srečna. Najbolj srečna pa bom tam, kjer bom najbolj ljubila.
In tako sem si naredila razpredelnico, kje bom bolj ljubila: kot žena in mati ali kot sestra. Nobena stran ni pretehtala, zato sem naslednji dve leti med predavanji na faksu bolj kot o snovi razmišljala o tem, na kakšen način lahko dam Bogu sebe vso. Edina pot, ki bi me v tem hrepenenju izpolnila, se mi je zdela posvečeno življenje.
V Jezusu pri adoraciji sem namreč našla tisto, kar sem iskala: da je Bog ljubezen. Tista najpopolnejša Ljubezen, ki je potrpežljiva, ki vse prenese, ki čaka, posluša ...
Je ob odločanju za redovno življenje prišel tudi kakšen dvom, vprašanja, morda strahovi?
Seveda, pa še koliko! Zmanjkalo bi strani, če bi začela govoriti, koliko tega je bilo. 😉 Strahovi, vprašanja, dvomi, solze, veselje, jeza, nestrpnost, hvaležnost, navdušenje …
Zakaj ravno jaz, če pa nas je doma toliko sester (imam šest sester), zakaj se vsemu odpovedati, zakaj oditi, zakaj vse pustiti, zakaj skriti lase, kako se bom navadila na skupnost, bo šlo? … in še mnogo mnogo drugih. Vendar je ob vsem tem zmagovala misel: "Jezus, pa saj si ti tisti, ki mi daje vse! Zate in zaradi Tebe, Jezus! Zaradi Tebe!" Želela sem mu dokazati svojo ljubezen.
Kako so se na vašo odločitev odzvali domači?
Lepo. Kot normalni ljudje, normalna družina. Sicer bi bilo bolje vprašati njih, toda jaz sem imela občutek, da so bili ob mešanici žalosti, ker jih zapuščam, saj smo zelo povezani, in upanju, da sem našla svojo pot, hvaležni Bogu in ponosni, da grem za Njim. Ko sem odhajala od doma, so mi zapeli Blagoslov bratu Leonu, le da so namesto Leona vstavili moje ime.
Nam lahko na svojem primeru poveste, kako je pravzaprav videti odločitev bodoče redovnice za prav določen red? Vi ste se odločili za sestre FMM. Zakaj?
Sem frančiškanka Marijina misijonarka. Na romanjih v Assisiju me je s svojo preprostostjo in strastno ljubeznijo do Jezusa, ki se ne "špara", očaral sveti Frančišek, Marija pa me ne more nehati navduševati s svojo lepoto. Misijoni so me prepričali v tem, da je to način, kako se "dokažem" Bogu in se mu dam res v 100 odstotkih.
Najbolj pa sem iskala red, ki bi imel vsakodnevno adoracijo. Prav pri adoraciji sem se v Jezusa zaljubila in tam začutila, kako neskončno sem ljubljena ne glede na vse moje slabosti, grehe in padce. Precej pa sem se spogledovala tudi z misijonarkami ljubezni – biti majhen svinčnik v rokah Boga, kot je govorila mati Terezija.
Leto nazaj ste obhajali prve zaobljube. Kako se spominjate tega dne?
O, bilo je zelo lepo! V prisotnosti sester in bratov ter moje družine, ki je ob tej priložnosti naredila dolgo pot na Poljsko, sem se skupaj z dvema novinkama "v hoji za Kristusom popolnoma izročila Bogu Očetu".
Polna zaupanja, da On ve, kaj dela s tem, da si me izbira zase, sem izgovorila zaobljube in se vsaj formalno vsa predala Njemu. V praksi gre to bolj počasi, toda On je potrpežljiv. Vesela sem bila, da bom zdaj kot uradno Njegova šla v svet in pričevala Zanj in za Njegovo ljubezen.
S čim se ukvarjate kot redovnica? Imate v skupnosti kakšne posebne zadolžitve?
Z molitvijo in delom. Glavna zadolžitev: biti sestra v pravem pomenu besede. 😊
Po štirih letih začetne vzgoje je bilo to prvo leto v Celju nekaj posebnega – predvsem zaradi korone. Kot katehistinja, kar je moja obveznost, sem se pred otroki pojavljala prek Zooma.
Ker se do večnih zaobljub štejem še za mlado sestro, imamo mlade sestre, ki nas je v provinci 16, provinco pa sestavlja osem držav, dodatno formacijo, ki ji je treba posvetiti čas. V skupnosti imam zadolžitve kot vsaka sestra.
Zakaj je lepo biti mlada redovnica?
Hm, no biti mlad je lepo. Prav tako biti redovnica. Če pa to oboje združim, je pa sploh nepredstavljivo lepo. 😊
… ker od 97-letnika slišim: "O, kako mora biti Marija vesela, da si si izbrala njenega Sina, s katerim boš v življenju."
… ker si nisem nikoli mislila, da bi lahko s kakšno svojo osebno odločitvijo ganila srca drugih (in na tak način tudi mene toplo stisne pri srcu). Srečala sem ljudi, pa naj me poznajo ali ne, ki so ganjeni nad tem, da sem se odzvala na Jezusovo povabilo. Nekateri imajo celo solze v očeh! In to samo zato, ker sem se srečala z Jezusom in mu rekla "ja".
… ker srečujem ljudi na drugačen način in oni mene srečujejo drugače (to pa dela redovna obleka že sama po sebi).
… ker me Jezus ves čas priganja, da bi šla prek sebe in mu postajala podobna.
… ker vem, kdo sem in komu pripadam.
… ker konkretno spoznavam Boga, ki je v svoji ljubezni poln presenečenj.
… ker se lažje učim biti hvaležna za majhne darove.
… ker se lahko nasmejim tistim, ki ne morejo verjeti, da se mlad človek odloči za kaj takega in mi iščejo vse možne "rešitve" iz tega.
… in še bi lahko naštevala. 😊
Imate kakšno misel, odlomek iz Svetega pisma, ki vas še posebej nagovarja ali spremlja?
Imam. Poleg tistih najbolj osebnih, "mojih", me zelo nagovarja 1 Kor 13, ki opisuje, kdo in kakšen je Bog, ki je Ljubezen, in stavek, v katerem Jezus pravi, da sem (in vsak od nas) v Njegovi roki: "Nihče vas ne bo iztrgal iz moje roke. Moj Oče je večji od vseh, in nihče vas ne more iztrgati iz Očetove roke." (Jn 10,28)
