Ladja Annamaria je 16. julija 1947 izplula iz Albenge (v bližini Genove v Italiji) proti otoku Gallinara. Na krovu je bilo 84 otrok in najstnikov, samih dečkov, večinoma so bili sirote iz Milana.
Ladja se je zaletela v drog, povezan z odtočnimi cevmi, in okoli sto metrov od obale doživela brodolom. 43 otrok je utonilo v morju, eden pa je za posledicami nesreče umrl v bolnišnici.
Časnikar po imenu Giovanni Gigliozzi, duhovni sin patra Pija, je poročal o tragični nesreči. Nekaj dni pozneje se je v kraju San Giovanni Rotondo srečal s patrom Pijem, da bi se z njim pogovoril o tragediji. Nesmiselna nesreča se ga je močno dotaknila in svojega duhovnega očeta je vprašal, kako lahko Bog kaj takega sploh dopusti.
Materina vezenina
“Dobro ti bo delo, če mi boš prisluhnil,” mu je odvrnil pater Pij. Nato pa mu je povedal zgodbo o materi, ki je ustvarjala vezenino.
Predstavljaj si mater, ki veze. Ob vznožju na stolčku sedi njen sin in jo opazuje pri delu. Toda vse vidi obrnjeno narobe. Vidi le grde vozle in zavozlane nitke, zato ji reče: “Mati, kaj pa počneš? Zakaj je tvoje delo tako nejasno?”
Nato mati okvir z vezenino spusti nižje in sinu pokaže drugo, lepšo plat svojega ustvarjanja. Vsaka barva je na svojem mestu, celota niti pa je urejena in skladno povezana med seboj. Tu spodaj vidimo le zadnjo stran vezenine. Smo kakor sin, ki sedi na stolčku ob materinih nogah.
Takšno trpljenje ima pomen le v povezavi s svetopisemskim naukom o Božjem bistvu: “Bog je ljubezen” (1 Jn 4,16). Sveti Janez je doumel globino Božje ljubezni, obenem pa je bil povezan tudi s skrivnostjo bolečine in smrti.
Pater Pij je to stvarnost razumel. Ni razumel zgolj morebitne vrednosti in pomena trpljenja, ki se mu večina ljudi po naravi poskuša izogniti. Namesto tega je šel še malce dlje. Kot vsi veliki svetniki je tudi on prosil za trpljenje in si ga želel.
Po zgledu Boga, ki je trpel in umrl za človeka, so veliki svetniki, kakršen je pater Pij, molili, da bi bili po trpljenju in žrtvovanju povezani s “Človekom bolečin”. Na ta način so Bogu izkazovali svojo ljubezen, da bi Bog lahko prebival v njih.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
