Aleteia logoAleteia logo
Aleteia
Tor, 21. septembra |
Sveti Matej
home iconBlogi
line break icon

Da rutina ne bi prekrila navdušenja

Shutterstock

Neža Tomažič - objavljeno 15/08/21

Kako naj veselje in močno izkustvo Božje bližine prenesem v vsakdanje življenje

V življenju vsakega izmed nas se zgodijo veliki, posebni trenutki, ki se nas globoko dotaknejo. Ki ti sežejo prav v srce in te napolnijo. Ki te tako nežno in ljubeče ganejo, da se ti v očeh naberejo solze in da srce kar zaigra od veselja.

Lahko so to pomembni življenjski trenutki, ki se zgodijo samo enkrat v življenju, kot sta na primer poroka ali mašniško posvečenje. Lahko je to lep izlet v hribe, ko v čudovitem razgledu opazuješ stvarstvo, ali pa večer v družbi srčnih prijateljev, od katerih se marsikaj naučiš. Lahko so to duhovne vaje ali kakšno romanje, ki te duhovno napolnijo.

Zame so vse to trenutki, ko močno doživim Božjo navzočnost in njegovo ljubečo skrb zame ter za moje bližnje. Vendar tudi ti trenutki minejo. Še preden se zavemo, smo nazaj v “realnem” življenju. Veselje in navdušenje prekrije vsakdanji urnik, občutke Božje bližine zamenja obilica skrbi, srce pa ostane prazno in razočarano. Ko sem se zadnjič vračala z duhovnih vaj, sem se začela spraševati, kako naj torej to veselje in to močno izkustvo Božje bližine prenesem v vsakdanje življenje. Kaj lahko storim, da ne bom spet razočarana?

Živim iz okusa, ki sem ga takrat okušala.

Hvaležnost in ponižnost

Najprej se mi zdita pomembni hvaležnost in ponižnost. Iz življenja in poslušanja sem se naučila, da je pomembno predvsem zavedanje, da je tako izkustvo dar in ne moja pravica. Da je bil ta dar skrbno izbran zame, da si ga nisem zaslužila, ampak sem ga prejela povsem zastonjsko. Hvaležnost in ponižnost mi pomagata, da lahko v podarjenem prepoznam Božje delovanje.

Predvsem pa mi dajeta priložnost, da izpustim iz roke miselnost, kaj vse moram jaz narediti in kako mora vse biti, da sem lahko deležna takih Božjih dotikov. Taka miselnost me vodi v neprestano skrb in razočaranja, ker ne uspem biti takšna, kot bi si želela. Ko jo izpustim, se zavem, kako velikih milosti sem bila v resnici deležna – ne po svojih zaslugah, ampak iz njegove ljubezni.

Marijina drža

Na misel pa mi je prišla tudi Marijina drža, o kateri ne razmišljam pogosto: Marija, ki besede ohranja v svojem srcu. Ko so se pastirji ob Jezusovem rojstvu prišli poklonit Mesiji, so pripovedovali o angelih in veseli novici, ki so jo slišali. “Marija pa je vse te besede shranila in jih premišljevala v svojem srcu” (Lk 2,19).

Tudi kasneje, ko sta Marija in Jožef z vso skrbjo iskala Jezusa ter ga našla v templju, pri Očetu, je “njegova mati vse, kar se je zgodilo, shranila v svojem srcu” (Lk 2,51). Marija je čutila, da se pred njo dogaja nekaj velikega, presežnega, milostnega. In je dogodke, besede, čustva shranila v svojem srcu ter o njih premišljevala. Morda jo je prav spomin na te besede spodbudil v Kani Galilejski, ji dajal moč pod križem in jo utrjeval v upanju v dvorani zadnje večerje.

Shraniti v svojem srcu

Ta Marijina drža mi je v velik zgled. Vabi me, da besede, ki jih slišim in mi napolnijo srce, čustva, ki se v tem polnem srcu rodijo, shranim v svojem srcu. Jim pustim, da se v njem udomačijo, usedejo, in jim dam prostor v svojem spominu, si jih zapomnim. In ko ti veliki trenutki minejo, ko se življenje spet umiri in pride vsakdan s svojimi skrbmi, lahko živim prav iz spomina na te dogodke, besede, čustva. Živim iz okusa, ki sem ga takrat okušala.

Pa s tem ne mislim na razočarano vzdihovanje, kako je bilo nekoč lepo in kako sedaj ni več. Marijina drža me spodbuja, da besede in občutki postajajo hrana, ki je ne okušam več, vendar me hrani: mi daje moč, me spodbuja, me utrjuje v upanju.

Tako začnem živeti prav iz tega, kar je shranjeno globoko v mojem srcu, iz zavedanja, da je v nekem trenutku Bog v mojem življenju prav zares deloval in da – čeprav tega konkretno ne čutim – deluje tudi danes. Prav to pa me je naučilo tudi dejstva, da mi ni treba vedno doživljati česa velikega in izrednega, da sem lahko srečna. Dovolj je, da se jih spominjam, jih nosim v svojem srcu s preprostostjo in hvaležnostjo ter tudi v “realnem” življenju ohranim srce odprto za vedno nove Božje posege.

Celoten prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.

Tags:
Bogduhovne vaje
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
1
spela leskovar
Lojze Grčman
Prej je vse dni delala za šankom, po lekciji raka pa bistveno bol...
2
Angelic,Boy
Dolors Massot
Deček z izbiro darila za prvo sveto obhajilo osupnil vse
3
Patricija Kavčič
Tako mlada pa že poročena?
4
MARIA STELLA BARONE
Paola Belletti
“Šla sem čez osebni pekel, ki je trajal petdeset dni”
5
misticizem zakonca kosi vlog 3
Misticizem
Kako otroci vrtijo Matjaža okrog prsta? In kdaj “zmrzne” še sam?
6
Mojca Purger
Družinsko življenje na morju: “Bolj pomembno je, s kom živiš, kot...
7
Katarina Berden
Vas zanima, kaj se je dogajalo v Stični? Poglejte!
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.